Kot je na svojem Facebook profilu zapisal mladi zdravstvenik, se njegov delovni dan v naši največji bolnišnici UKC Ljubljana prične ob 6. uri, ko parkira avtomobil pred porodnišnico na plačljivem parkirišču, kar pomeni, da vsak dan plača tri evre iz lastnega žepa. Srednje medicinske sestre in zdravstveni tehniki namreč niso upravičeni do brezplačnega parkirišča.

Pol ure kasneje mu njegovi predhodniki predajo dežurno izmeno. Nato se preobleče v zaščitno opremo: predpasnik, rokavice, maska, zaščitna očala in popolno zaprtje delov telesa, ki jih zaščitna oprema ne pokrije v celoti, z zaleplenjem. Najprej vsem bolnikom izmeri krvni sladkor, nato jih prične umivati.

"Po eni uri pod plaščem in vso zaščitno opremo, ki ne diha, postane peklensko vroče in bi rad naredil požirek vode, ampak ne morem, ker bi to pomenilo, da si moram vse sleči, oditi iz rdeče cone in se potem spet na novo obleči. To pomeni izgubo 10 minut, ki jih nimaš, ker pacienti čakajo, da jih urediš. Zato si rečeš, da boš pač še malo žejen. Delaš naprej," razlaga v zapisu.

"Potem te prime na WC in spet razmišljaš, ali imaš tistih 15 minut, da se greš odžejat in na WC in spet se odločiš, da boš potrpel, ker še vedno nisi naredil vsega, kar moraš pri pacientih. Ker je dela preveč in delavcev premalo. Delaš naprej."

Nato pripravi terapijo oziroma zdravila za vse paciente in takoj zatem sledi zajtrk, ki ga mora razdeliti. Nato priskoči na pomoč tistim, ki sami ne morejo jesti in jih je potrebno hraniti. Do takrat je pod zaščitno opremo že tri ure. Kot pravi, "skuhan, sparjen, žejen in ob tem, da te še vedno tišči na WC", se potem, ko vse nahrani, vrne k prejšnjemu delu, ker mu ga preprosto ni uspelo dokončati.

"Končno vse opraviš in si misliš, zdaj grem končno lahko nekaj popit, na stranišče in nekaj pojest, ampak ne moreš. Ker na poti, ko želiš ven, vidiš zvonec nad sabo. Kar pomeni, da nekdo nekaj želi. Greš pogledat. Pred teboj stoji dementen pacient, nag, namazan z lastnim blatom, polit z lastnim urinom, ki vpije nate. Svoje potrebe daš zopet na stran in postaviš na prvo mesto pacientove potrebe."

Umiješ ga, pomiriš, medtem ko poslušaš žaljivke z njegove strani, opisuje zdravstvenik, in se izmikaš udarcem. Pri tem pa tudi njega že močno tišči na stranišče. Ko vse uredi in misli, da bo le prišel na vrsto, spet zvonec. V sobi nekdo potrebuje kozarec vode.

Tistim, ki delajo na covid oddelku, ne dovolijo zapuščati delovnega mesta, a tudi iz kuhinje kliničnega centra ne dobijo malice zato, ker jo dobijo plačano. V 12-urni izmeni jim pripada 3,5 evra za malico.

Nato pride čas kosila in zgodba se ponovi: razdelitev obrokov, hranjenje, merjenje krvnega sladkorja, merjene vitalnih funkcij, praznjenje urinskih katetrov, inhalacije, sprejem novih bolnikov, … Nato pride večerja in zgodba se ponovi. Vse v zaščitni opremi, ki ne diha in ob dveh malicah, ki si jih moraš prinesti od doma.

"Je to človeško? Tako delaš z nekom, ki ga spoštuješ? To so nečloveški pogoji, nepošteno plačilo in neprimeren odnos do zdravstvenih delavcev. Z eno besedo katastrofa. Če odgovorni ne mislite izboljšati pogojev dela v zdravstvu, se ne čudite izgubi preostalega kadra, slabši kakovosti dela in nezainteresiranosti za to delo," zaključuje mladi zdravstvenik.