Jure Kocjan in Andraž Teršek

Vse, kar najboljšega ponujajo proizvajalci koles in kolesarske opreme, je mogoče videti na slovenskih cestah. Tudi kolesa cenovnega razreda, ki ustreza dvema ali celo trem družinskim avtomobilom. Predvsem pa se povečujeta prodaja in raba električnih koles, ki so nekaterim obliž za gibalno lenobo, drugim pa nujno pomagalo za kolesarske izlete, ki jim sicer ne bi bili kos. So pa moteči in težje razumljivi ljudje, ki z električnimi kolesi naskakujejo rezultat na prireditvah poudarjeno tekmovalnega značaja. Vtis je, da raste tudi ozaveščenost lokalnih oblasti, ko gre za urejanje kolesarskih stez in poti, širjenje cestišč in njihovo opozorilno označevanje s kolesarskimi znaki in odtisi. Slovenska Istra je žal glede tega še v znatnem zaostanku.

Napredek slovenskih profesionalnih kolesarjev v zadnjih letih je nespregledljiv in enormen. Rezultati so osupljivi. Tekmovalni triumf Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja na Dirki po Španiji (La Vuelta) je poetično opisljiv. Nestvaren. Kozmičen. Zgodovinski. Ganljiv. Sijajen. Dobrodušno in naklonjeno omenjanje Slovenije pri dnevnem komentiranju dogajanja na dirki na mednarodnem športnem programu Eurosport je bilo mnogo več od (v državi toliko poudarjane in zanjo očitno nadpomembne) turistične promocije.

Prijatelj Jure Kocjan je nekdanji uspešni profesionalni kolesar, zmagovalec nekaterih profesionalnih dirk, skoraj zmagovalec nekaterih največjih dirk, odličen poznavalec zgodovine in razvoja koles, v zadnjem času pa ljubiteljski zbiratelj znamenitih starih cestnih koles. Včasih kolesariva. Večkrat se pogovarjava o kolesih. Marsikdaj govoriva tudi o tekmovalnem kolesarskem športu in to je eden takšnih pogovorov.

Jure, kdaj je po tvojem prepričanju kolesar dober in kdaj je vrhunski?

Vsak vrhunski kolesar ima že pred začetkom sezone v glavi nekaj glavnih ciljev, za katere se pripravlja več mesecev. Šampioni se od dobrih kolesarjev ločijo po tem, da so že prvi dan dirke v življenjski formi, v ključnih trenutkih na pravem mestu in iztisnejo iz sebe sto odstotkov. Tudi, ko je najtežje. Takrat morda še več, od nekje, ne vedo točno, od kje, a zmorejo to.

Je bila tvoja pot do profesionalne kakovosti predvsem rezultat talenta ali trdega treninga?

Sam sem začel precej pozno, skoraj prepozno ... Od 15. do 18. leta sem tekmoval na slovenski MTB sceni, ki je bolj rekreativnega značaja. Zaradi želje postati profesionalec sem pri 19. letih prestopil na cestno kolo. Prehod je bil težak, a s trdim delom in disciplino sem dokaj hitro napredoval. Seveda je za vrhunsko kariero potreben talent, predvsem pa velika želja in ogromno odrekanja, saj je kolesarstvo kot šport zelo težko. Mislim, da je za uspešno kariero potrebnih tudi nekaj srečnih naključij, a boljši kot si, manj srečnih naključij potrebuješ. Če bi lahko zavrtel čas nazaj do začetkov kariere, bi stvar zastavil precej drugače.

Kaj je kolesarstvo danes: težko garanje za dober zaslužek, sreča z vložki in odpovedovanji, prekarna zaposlitev … ?

Mislim, da vsak začne trenirati kolesarstvo predvsem iz ljubezni. Zdi se mi nemogoče, da bi nekdo v mlajših kategorijah dirkal zaradi dobrega zaslužka, ob morebitni uspešni karieri. Ko pa enkrat kolesarstvo postane služba, vsak da vse od sebe, da bodo rezultati čim boljši in bo s tem pogojena višina pogodbe. Nekaterim uspe in lahko po koncu kariere živijo od prihrankov, drugim pač ne uspe.

Zakaj kolesarji zaslužijo neprimerno manj kot na primer nogometaši in košarkaši?

Vedeti moramo, da je gledanje Toura ob cesti brezplačno. Vstopnica za NBA stane 200 dolarjev. Poleg tega so lige NBA, NFL in podobno, zasnovane dosti bolje. V kolesarstvu pa mora čim prej priti do organizacijskih sprememb. Sponzorji ekip plačujejo, da lahko tekmujejo na Vuelti, Touru ali Giru. Drugačna zgodba je to.  

V kolikšni meri je tudi kolesarstvo skomercializirano? 

V prvi meri so tu rezultati, kdor je velezvezdnik, s pravili trga nima težav. Pravila trga se pokažejo predvsem na tistem, nekoliko nižjem rezultatskem nivoju. Povsem normalno je, da sponzorji v prvi vrsti želijo vlagati v zvezdnike in domače kolesarje, šele nato pridejo na vrsto ostali. Vedeti moramo, da je slovenski trg ekonomsko nezanimiv, ker je enostavno premajhen. Slovenci so v tujih ekipah zaradi svojih izjemnih sposobnosti in po pravilu je njihova višina pogodbe nižja v primerjavi z italijanskim, francoskim ali nemškim kolesarjem. Na primer, ameriški državni prvak je medijsko veliko bolj izpostavljen in bolje plačan kot slovenski, pa čeprav je verjetno lažje zmagati na ameriškem državnem prvenstvu kot na slovenskem. Paradoks.

Česa te kolesarstvo nauči, če si profesionalec?

Dejansko je kolesarstvo v zadnjih letih postalo zelo čisto. Sploh, kar se tiče števila pozitivnih testov - glede na število opravljenih testov. Kolesarstvo že celo dekado uporablja sistem ADAMS, medtem ko lige NBA, NHL, NFL, UEFA, tega verjetno nikoli ne bodo sprejele. Žal se ljudje ob pojmu kolesarstvo takoj spomnijo na doping. Upam, da se bo to z leti spremenilo. A dokler bo UCI (Mednarodna kolesarska zveza, op. a.) krepil svoj proračun na račun antidopinškega sistema, potem se v kolesarstvu ne bo veliko in hitro spremenilo.

Je mogoče združevati kolesarstvo, od katerega bi človek odlično živel, z izobrazbo, na katero bi bil ponosen - med kariero?

Mislim, da ne. Moramo vedeti, da so za kolesarstvo od nekdaj značilni nadčloveški napori. Na primer, prva etapa na Giru leta 1909 je bila dolga skoraj 400 km, kolesa so imela le eno prestavo, ceste pa so bile precej drugačne od današnjih. V zadnjih letih so uvedli sindikat kolesarjev, ki se sestaja predvsem v primerih ekstremnih vremenskih razmer. Mislim pa, da je nujno potreben močan sindikat profesionalnih kolesarjev z odmevnimi odvetniškimi imeni in laboratorijskimi eksperti.

Kakšna je tvoja filozofija kolesarstva?

Zame osebno je filozofija vsega prvi prečkati ciljno črto. Občutek zmagoslavja je krasen, ne da se ga primerjati z ničemer drugim, in to me je gnalo naprej v času moje kariere. Nikoli nisem želel biti pomočnik. Leta 2012, na primer, bi lahko odšel v veliko ekipo za pomočnika, a sem se odločil za drugorazredno ekipo, malenkost manjšo pogodbo ter za to, da bom dirkal kot kapetan na dirkah, ki so mi bile pisane na kožo. 

Na startu kolesarske dirke je 200 kolesarjev, zmagovalec je samo eden, drugouvrščeni je prvi poraženec. Pri alpskem smučanju je na primer na startu slaloma 50 tekmovalcev. Velikokrat opazim proslavljanje 14. mesta, kar je seveda dober dosežek. V kolesarstvu že drugouvrščeni udarja pa krmilu, češ, tako blizu, a tako daleč. Kolesarstvo je garaški šport, v katerem je malo lepih trenutkov, dirka se na izčrpavanje, dogajajo se padci, vremenske razmere so pogosto neugodne. Občutek zmagoslavja pa mi je pomagal premagovati naporne treninge. Ne smemo pozabiti, kako psihično močni morajo biti pomočniki, ure in ure treninga in odrekanj, da potem svoje delo opravijo do 300 metrov pred ciljem. A mene samo plačilo za opravljeno delo pomočnika ni dovolj motiviralo.

Andraž Teršek

Pripis: Jure Kocjan je svoje izkušnje s težavo uporabe, odkrivanja in preprečevanja dopinga v kolesarstvu opisal v članku Politika in praksa dopinga: kolesarski 'bogovi' lahko počnejo kar želijo. Dnevnik, Objektiv, 15. julij 2017. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042778175