Roman Vodeb

"Sebastien Abramov je popolnoma brez nadjaza, torej brez moralne razsodnosti. Je klasičen, če že ne kar izvenserijski patološki narcis, ki ni razrešil Ojdipovega kompleksa. Vlada mu 'načelo ugodja', torej mu zapoveduje imperativ uživanja. Ni sposoben resnične ljubezni in je popolnoma brezčuten, ne premore sočutja. Njegovi odnosi do ljudi in tudi do Julije so funkcionalni, torej izkoriščevalski. Ljudje tipa Abramov preprosto uporabijo druge ljudi in jih izkoristijo za svoje ugodje ter uživanje," pojasnjuje Vodeb.

Kaj imajo skupnega Silvo Plut, Metod Trobec in Sebastien Abramov?

Iz slovenske zgodovine sta znana najmanj dva psihopata, ki sta se brutalno znesla nad svojimi žrtvami. Sicer gre za serijska morilca Silva Pluta in Metoda Trobca, a kot pojasnjuje Vodeb, gre tudi za drugačne vrste psihopata, kot je Abramov. Niti Plut niti Trobec nista premogla toliko klasičnega patološkega narcizma in snobizma, kot ga premore Abramov. Trobec in Plut sta potlačila jezo do mame, kar za Abramova ne bi mogli reči. Vsekakor pa imajo vsi trije nekaj skupnega: deficit v moralnem razsojanju.

Sebastien Abramov na sodišču

Trobec in Plut sta živela v bedi, Abramov na veliki nogi, brez enormnih količin denarja ni znal biti. "Prva dva sta imela slo po ubijanju žensk s poprejšnjim mučenjem. Abramov pa je Saro Veber, kot je videti in sklepati, ubil zaradi finančnih koristi. Tudi Julijo je napeljal na odžaganje roke zaradi svojih finančnih koristi in ne zato, ker bi užival v njenem trpljenju," pojasnjuje Vodeb.

A tako kot vse psihopate je tudi Trobca, Pluta in Abramova oblikovalo otroštvo, vsi trije so (bili) brez nadjaza, razlaga Vodeb. Ko so grešili, jih ni pekla vest. Če sta serijska morilca preko mučenja in ubijanja poračunavala z jezo na mamo, ki sta jo doživela v otroštvu, je Abramov kot razvajenec užival v luksuzu. 

Vodeb opisuje: "Kot snob se življenju na veliki nogi ni mogel odreči. Imel je neukrotljivo željo po razkošnem življenju in je hrepenel po razkazovanju svojega luksuza. Zato je imel tako imenovane funkcionalne zveze in prijateljstva, kar pomeni, da je ljudi okrog sebe – tudi ženske oziroma partnerice – uporabljal, jih izkoriščal, da bi živel življenje razvajenega snoba in blestel v javnosti pred občinstvom. Zanj je bila to duhovna hrana, brez katere dobesedno ni mogel živeti."  

Za to naj bi uporabljal tudi sorodnike. Na dan so prišle informacije, da naj bi prelisičil in spravil v bankrot svojega mrzlega strica, bratranca svojega očeta. "Pri Trobcu in Plutu tega ni opaziti, njuna psihopatija je bila čisto drugače koncipirana in strukturirana," pravi Vodeb.

Pri Juliji je psihopatija začasna

Z Julijo se sicer ni pogovarjal, a kot pravi, je seznanjen z nekaterimi njenimi ravnanji. Prav tako se je pozanimal o njeni primarni družini in otroštvu. "Zato vem, da je njena psihopatija začasna, celo navidezna oziroma sugerirana. Psihopatskosti se je tako rekoč navzela od Abramova. Če ne bi bilo njegovih negativnih vplivov, sugestij, bi bila povsem normalna."

Julija Adlešič na sodišču

Na sodišču naj bi Abramov Julijo ves čas gledal in budno spremljal. Julija pa je sodnico sama prosila, če je lahko njen partner prisoten na obravnavi, oba sta trenutno sicer v priporu. Vodeb razlaga, da je Julija ujetnica oziroma sužnja transfernega odnosa, ki je poznan iz psihoanalize (kot terapevtske metode). Zaradi fenomena sugestibilnosti je na nek način uročena s strani Abramova in tudi 'hipnotična ubogljivost' je povsem ustrezen način, kako partner z njo upravlja.

Podrobnosti glede komunikacije z družino Adlešičeve Vodeb ne želi podrobneje razlagati. "Lahko pa rečem, da so njeni najožji družinski člani oziroma sorodniki, ki Julijo in njeno družino poznajo, dojeli da sem eden redkih, če ne kar edini – to so razbrali iz mojih zapisov, intervjujev oziroma komentarjev – ki je Julijo označil za žrtev, ki bi jo bilo potrebno zaščititi, ne pa da se ji sodi," pravi Vodeb. Neuradno naj bi Adlešičevi želeli, da izdela sodno izvedeniško mnenje, na kar psihoanalitik in kritični mislec odgovarja:

"Vsak starš želi, da se pomaga njegovemu otroku, ko je v stiski. Tisti, ki poznajo primer 'odrezana roka', so dobili občutek, da bi s psihoanalitično-forenzičnim znanjem lahko povedal marsikaj konstruktivnega v tej kalvariji, v prid Julije in na škodo Abramova. Zato me želijo za sodnega izvedenca."

Je Abramov deloval v smeri 'draga moja Julija, zdaj pa preračunaj'?

Da dekle raje izgubi roko kot partnerja, je svojevrsten fenomen in po oceni Vodeba teoretska enigma. "Normalen človek ima toliko zdravega narcizma, da ima raje sebe in svoje zdravje kot katerikoli 'objekt želje', kot se temu reče v psihoanalizi, pri Juliji pa se je očitno zgodil obrat, ko je v svoji intrapsihični libidinalno-ekonomski kalkulaciji postavila na prvo mesto svojega Sebastiena in ne sebe. Zato trdim, da je bila izjemno zmanipulirana in izigrana," ocenjuje psihoanalitik.

"Morda je šel Abramov v to smer, 'draga moja Julija, sedaj pa preračunaj, kaj je zate (in zame) bolje, tvoja odžagana roka ali moje življenje?!'. Zdi se mi, da je moral uporabiti neko tovrstno finto, manipulativen trik, zaradi katerega se je odločila, da raje izgubi roko, kot da nekdo – po vsej verjetnosti mafija, ki ji je bil Abramov dolžan denar – Sebastiena likvidira, ga ubije. Z zavarovalniškim denarjem bi mu rešila življenje. Ta kalkulacija se mi zdi zelo verjetna oziroma je možna," ocenjuje Vodeb.

Kot dodaja: "Res pa je, da nimam vseh informacij, da bi dokončno sodil. Pomembna informacija se mi zdi tale: glede na izjemno lepoto in mladost Julije, bi bilo povsem mogoče, da sta jo Sebastien ali njegova mama silila v prostitucijo. Če bi bilo to res, se karte začnejo same odpirati."

Država bi morala Juliji 'odprati' možgane

Vodeb poudarja, da pomoči ne potrebuje le Julija, ampak tudi njena starša, da bosta lahko zaščitila hčer. "Po moji moralno-pravni presoji bi bilo treba preiskovati in zapreti Abramova in njegovo mater Tinko Huskić Colarić. Julijina družina potrebuje strokovno, pravno-psihološko pomoč, skozi katero bi hčeri dopovedali, da je žrtev nevarnega psihopata in jo zaščitili pred nadaljnjo manipulacijo. Sistem pa, kolikor mi je znano, staršem preprečuje oziroma onemogoča stike, medtem ko Abramova mati nemoteno komunicira in tako rekoč upravlja z Julijo v korist svojega sina. To je popolnoma napačna drža kriminalistov oziroma naše pravne države. To je zgrešeno. To je znak njihove moralne nerazsodnosti," je prepričan Vodeb, ki vztraja, da bi morala država dekletu 'odprati' možgane, da bi spoznala, kako in na kakšen način je nasedla. Pokesala bi se in začela sodelovati s preiskovalci, resnica v ozadju pa bi prišla na dan.

"Država je zaradi nesposobnosti – Abramov bi moral prestajati kazen zaradi umora Vebrove – omogočila psihopatu, da je uničil življenje mladi in naivni Juliji. Če bi bil jaz njen oče, bi tožil državo, ker ni iz družbe izolirala psihopata, ko je bil za to čas. Če bi policija in sodstvo opravila svoje delo, bi bila Julija srečna mlada dama in ji tudi na misel ne bi prišlo, da bi si za koga odžagala roko," zaključuje Vodeb.