Aleksander Pičuškin

Pičuškin, ki je danes star 47 let, ni vedel, da je bila celotna stvar izpeljana pod pretvezo oziroma nameščena. Videl je kamere in mikrofone vodilnih ruskih medijskih hiš, zato je verjel, da se vse skupaj predvaja v živo. Dejansko pa so bili edini, ki so leta 2006 gledali to novinarsko konferenco, preiskovalci, ki so željno pričakovali njegovo priznanje zločinov.

Ocenili so namreč, da bi bil neposredni prenos njegovega nagovora na televiziji preveč boleč za sorodnike žrtev. 15 let kasneje pa so se Rusi vendarle odločili pokazati javnosti posnetek lažne tiskovne konference, ki je bila do sedaj shranjena v policijskem arhivu. Predvajali so jo na kanalu NTV.

Z lisicami na rokah je Pičuškin dejal: "Bitsa manijak, kakor me imenujejo, to sem jaz. Pravzaprav sem zakrivil 61 umorov. 60 jih je bilo v parku Bitsa in eden v mestu. Večino trupel sem odvrgel v kanalizacijske kanale. Zakaj sem jih umoril? Ne vem. Brez tega moje življenje ne bi imelo smisla."

Obsojen je bil za umore 49 ljudi, večina med njimi je bila brezdomcev. Sam sicer zatrjuje, da jih je umoril 61. Njegov cilj naj bi bilo 64 umorov, kolikor je polj na šahovnici. Kasneje je v enem od intervjujev, ki ga je dal iz najstrožje varovanega zapora, od koder nikoli več ne bo odšel živ, priznal da mu je vsak umor prinesel "veliko zadovoljstvo primerljivo z orgazmom".

V oddaji na NTV je bilo tudi povedano, da je žrtev, ki jo je Pičuškin napadel in odvrgel v kanalizacijo misleč, da je mrtva, dala policiji njegovo ime in naslov, potem ko je že umoril 24 ljudi. Če bi ga takrat prijeli, bi bile mnoge žrtve rešene pred smrtjo.

Maria Viricheva je leta 2002 imela 18 let. Sprla se je s svojim fantom, Pičuškin pa jo je zagledal vso objokano in jo poskušal potolažiti. Pregovoril jo je, da gre z njim v park. Medtem ko sta hodila, ji je povedal svoje ime in naslov, kjer stanuje, ona pa je ugotovila, da tudi sama prebiva zelo blizu njega. Dejala je:

"Videla sem odprto kanalizacijo. Pičuškin me je zgrabil za lase in me pričel z glavo udarjati ob železni kanalizacijski pokrov. Ko mi je kri prekrila obraz in sem občutila neznosno bolečino, sem vedela, da me želi umoriti."

Takrat je dopustila, da ji telo pade v 25 metrov globok jašek. Bila je hudo poškodovana, dušila se je, vendar je nekako uspela sesti. Kot po čudežu je veliko ur kasneje uspela dvigniti pokrov jaška in poklicati pomoč. Odpeljali so jo v bolnišnico, kjer je policistu povedala ime in naslov napadalca.

A ko kaže, policist po imenu Kalašnikov tistega večera ni bil zainteresiran za delo. Obljubil ji je, da bo njenemu fantu sporočil, da je na varnem in ga prosil, da ji prinese nova oblačila. Vendar le pod pogojem, če bo rekla, da je po nesreči padla v jašek. Kalašnikov je bil kasneje obsojen na zaporno kazen zaradi nesposobnosti.

Višji preiskovalec Andrej Suprunenko je povedal: "Edini motiv, ki ga je policist imel za takšen odziv je bilo to, da se mu ni dalo delati. Nikogar ni želel preiskovati in ničesar dokazovati. Če bi pravilno postopal, bi bil Pičuškin takrat prijet in bi imeli več kot polovico žrtev manj."

Maria je takrat živela v Moskvi ilegalno, brez dokumentov. Fant jo je zapustil, bila je noseča, pa še Pičuškina je zatem slučajno srečala v trgovini: "Vedela sem, da moram zbežati, ker me je videl. Hotela sem se vdreti v zemljo, da me ni bi videl. Vendar me je. Srečala sva se s pogledi. Pohitela sem iz trgovine v svoje stanovanje in pobegnila za dva dni. Panično sem bežala, da me ne bi našel in umoril."

Na policijo se še enkrat ni zmogla obrniti. Rodila je zdravega otroka, vendar ga je morala dati v posvojitev. Leta 2006 je pričala proti Pičuškinu, v okviru policijske preiskave pa je morala doživeti zastrašujoče srečanje z njim iz oči v oči.

Okrutni zločinec, ki mu Rusinje pošiljajo v zapor ljubezenska pisma, služi kazen v arktični zaporniški koloniji Polarna sova, za katero pravijo, da je pravo koncentracijsko taborišče.