Pričakovanja so lahko zelo zahrbtna, zlasti ko ustvarjalci filmskega izdelka preko skorajda gverilske in do potankosti dodelane promocije obljubljajo izjemno doživetje in nekaj povsem novega. Pri 'prenavljanju' (tukaj mislim na pojem remake) je težko doseči slavo originala, ali ga sploh preseči, je pa čisto dovolj ustvariti film, ki bo dosegel raven, ki bo omogočala nekompromisno in za filmske ljubitelje vedno pričakovano primerjavo starega ter novega.

Zgodba

Carrie White (Chloë Grace Moretz) je sramežljivo in zavrto dekle, ki jo je vzgajala mati samohranilka (Julianne Moore) v skrajno katoliškem duhu. Zaradi svojega nekonvencionalnega socialnega vedenja ni ravno priljubljena v šoli in zadeve se za Carrie zakomplicirajo, ko se ji, v že pozni puberteti, pojavi menstruacija med tuširanjem v telovadni garderobi pred ostalimi vrstnicami. Zanjo nepoznan pojav postane naslada za sošolke, ki se nemudoma besedno spravijo nadnjo in posnamejo njene krike strahu in nerazumevanja. Po dogodku so sošolke kaznovane in Chris (Portia Doubleday) kaznovana in izločena z maturantskega plesa. Od tega trenutka Carriejina reputacija strmo pade in Chris se odloči za maščevanje, tako da bo Carrie osramotila perd vsemi na prihajajočem maturantskem plesu. Se pa nihče ne zaveda, da krhka in labilna Carrie skriva zelo nevarno moč, ki je ne zna kontrolirati.

Izvedba

Remake Carrie bi bil solidna grozljivka, če bi se prvič pojavil v 21. stoletju. Original mu ne omogoča samostojne slave in ga pahne v konstantno primerjavo z originalom, kar za remake ni nič nepričakovanega, vendar ravno zaradi omenjenega dejstva se bi morala filmska ekipa nekoliko bolje pripraviti. Režiserka Kimberly Peirce (Stop-Loss, Boys Don't Cry) je poznana po svoji afiniteti za teme najstniškega prestopništva in mladinske nesramnosti do vrstnikov, vendar s snemanjem Carrie se ni zavedala, da ne pričakujemo še enega ameriškega najstniškega filma o morali, temveč izdelek, ki bo vreden naziva remake.

Pa odločitev skorajšnjega popolnega sledenja dialogom in dogodkom iz originalne verzije izpade odvečno in film se pretvori v moderni priročnik za razumevanje originalne Carrie. Chloë Grace Moretz (Kick-Ass 1 in 2)kot izbira ni bila najboljša odločitev, ker njena igra ne omogoča identifikacijo z likom in Carrie, ki jo je Sissy Spacek tako dobro in katatonično odigrala, je le otročja podoba nekakšne morebitne psevdo junakinje. Nova Carrie si ne zasluži mesto v zgodbi, niti zmage nad moralo in razumom. Julianne Moore (Blindness, Children of Men) je ena izmed redkih svetlih točk filma, ki pohvalno odigra vlogo paranoične matere preoblečene v katoliško moralnost.

Niti specialni efekti ne omogočijo presežka, kar si močno želijo doseči ustvarjalci in se skozi film precej čuti. Še manj pa jim uspe graditi na napetosti, sploh s pomočjo glasbe in glasbene oziroma zvočne odsotnosti.

Tega ni bilo treba

Carrie današnjega časa deluje precej odtujeno, zbanalizirano, kičasto in sterilno. Nič ne dobiš med gledanjem in nič ne ostane po ogledu filma. Sporočilnost potone s hišo vred. Po skoraj štiridesetih letih smo priča neprimerni remake verziji genialne grozljivke. Seveda, nismo pričakovali impozantne grozljivke, ki bi pometla s predhodnico in postavila mejnik v žanru. Želeli smo le primerno novejšo verzijo solidne zgodbe. Upali smo na Carrie naše generacije, ki pa jo je povozil še en pusti najstniški zmazek.