Po Janševem mnenju je Slovenija zatavala, ker večina ni sledila Pučnikovi ideji. Zato lahko "danes govorimo o istih problemih, o katerih je Pučnik pisal že v Uri evropske resnice".

Pučnikovo največje veselje sta bila po Janševih besedah rezultat plebiscita in razglasitev samostojnosti Slovenije, največje razočaranje pa, da prehod v formalno demokracijo ni spremenil družbe.

Na žalni seji ob Pučnikovi smrti leta 2003, pa so po njegovih besedah sklenili, da si bodo prizadevali, da bo Pučnikovo delo ne samo znano ampak tudi priznano. "Vsaka knjiga, ki o tem izide, je delček prispevka k temu. Rosvita Pesek je primaknila naslednji kamenček k temu. Stvari se premikajo," je še dejal.

V knjigi več ljudi spregovorilo o Pučniku

Ob predstavitvi knjige, ki je izšla pri Mohorjevi družbi Celovec in opisuje Pučnikovo življenje s pomočjo slikovnega gradiva in številnih dokumentov, so o Pučniku spregovorili še njegovi sopotniki iz različnih obdobij njegovega življenja. Med drugim so besedo dobili predsednik Borut Pahor, evropski poslanec Lojze Petrle, literat Niko Grafenauer ter Pučnikov sin Gorazd Pučnik.

Vsi govorci so se strinjali, da je bil Pučnik že od mladih let svojim načrtom premočrtno sledil in se ni nikoli predal, ne glede na težave. "Dobro je vedel, kako velike so težave in skušnjave, ko želimo živeti v skladu z vrednotami, ki smo jih pridobili. Sam se je obnašal, kot da teh težav ni, saj ni nikoli zbežal pred težkimi izbirami," je pojasnil Gorazd Pučnik.

Pahor pa je povedal nekaj "osebnih stvari - bolj osebnih, kot bi pričakovali od njegovega nekdanjega političnega nasprotnika". "Po eni strani je bil glede politične vizije absolutno premočrten, kot značajsko pa sem ga imel priložnost spoznati kot zelo mehkega, celo nežnega človeka," je dejal Pahor, ki je Pučnika označil za nestorja slovenske države.

Avtorica biografije je dejala, da je bil Pučnik zanjo veliko več kot le motor demokratizacije Slovenije: "Bil je navdih in vzor. Njegova veličina zame ni samo v njegovih zrelih letih, ko je zapustil varno zavetje zdomske Nemčije in prišel v SFRJ, kjer je para že dvigovala pokrov. Njegova veličina je v mladostni zagnanosti, idealizmu in nepopustljivosti," je dejala.

Od izgnanca do predsednika Demosa

Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Zaradi kritičnega pisanja o takratnem političnemu sistemu je bil v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja dvakrat zaprt, nato pa je odšel v Nemčijo, kjer je doktoriral.

V času demokratičnega vrenja v nekdanji SFRJ se je vrnil v Slovenijo in aktivno sodeloval pri slovenski osamosvojitvi. Bil je eden izmed piscev znamenite 57. številke Nove revije, v kateri so slovenski intelektualci zahtevali demokracijo. Postal je tudi predsednik Demosa, ki je izpeljal proces slovenske osamosvojitve.

Od leta 1989 do 1993 je bil Pučnik predsednik SDSS (zdaj SDS). Leta 1990 je bil kandidat Demosa na volitvah za predsednika republike. Leta 1992 je bil podpredsednik vlade RS, na volitvah 1992 pa izvoljen za poslanca DZ. Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike in ostal le še častni predsednik SDS. Umrl je v 71. letu starosti 12. januarja 2003. Leta 2007 je vlada Janeza Janše po njem poimenovala dotedanje letališče Brnik.