Dr. Livio Jakomin je živa enciklopedija obmejnega dogajanja. To je dokazal tudi na predstavitvi svoje knjige v portoroškem Avditoriju. Knjiga opisuje obdobje, ko je po diktatu tedanjih oblastnikov na hitro zapustil učilnice na portoroški Visoki pomorski šoli in se za štiri leta podal na diplomatski parket.

Po uvodni predstavitvi povezovalca večera dr. Marka Pavlihe in pozdravu gostov, med katerimi je bila tudi legenda slovenskega novinarstva Jurij Gustinčič, je izkušeni profesor prevzel vajeti v svoje roke in občinstvo, povečini stare znance in kolege, popeljal skozi številne zgodbe, ki so svoje mesto našle tudi v knjigi.

Te niso bile vedno diplomatsko uglajene, še posebej v Trstu konec osemdesetih let. Mesto je bilo takrat nakupovalna meka bivše države, pa tudi diplomatska meka, z več kot tridesetimi diplomatskimi predstavništvi, ki so vsa po vrsti oprezala za informacijami v tem slikovitem "oknu na vzhod". Država, ki jo je dr. Jakomin predstavljal, je počasi šla po zlu, sicer priljubljenemu konzulu s številnimi poznanstvi v lokalni politiki pa so se tla zamajala takoj po prihodu v Trst.

V štirih letih je preživel zaplete, ko so slovenski policisti po nesreči ubili italijanskega ribiča, čez noč je praktično izsilil izpustitev zaplenjenih Delamarisovih ribiških ladij, med reševanjem večjih in manjših težav jugoslovanskih državljanov pa je imel čas še za vzgojo lastnih šoferjev.

V knjigi tako slikovito opisuje, kako se je pod težo "letečega" šoferja, ki je rad pregloboko pogledal v kozarec, sesula omara v kleti konzulata. Take in podobne zgodbe so del človeka, ki je pod uglajeno diplomatsko fasado ohranil bistrost in odločnost kapetana dolge plovbe.

V knjigi piše tudi o pogovoru s precej okajenim tesnim sodelavcem Slobodanom Miloševićem v eni izmed tržaških restavracij. Miloševičev sel mu je že nekaj let pred razpadom države povedal, da imajo Srbi Slovencev in "njihove demokracije" dovolj. Dovolj pa je imel tudi Jakomin Trsta in diplomacije, saj je diplomatski parket zamenjal za tistega starega v predavalnicah Visoke pomorske šole, kjer so ga, za razliko od beograjskih šefov in mlade slovenske diplomacije, pričakali z odprtimi rokami.