Vladimir Putin

Politico navaja, da evropske vlade pritiskajo na EU, naj imenuje pogajalca za Ukrajino, ker se bojijo, da bi Združene države za njihovimi hrbti sklenile dogovor z Rusijo. Pobudo sta sprožili Francija in Italija, ki sta si za to zamisel že zagotovili podporo v Evropski komisiji in med več drugimi državami.

Emmanuel Macron in Giorgia Meloni sta v zadnjih tednih združila moči in pozvala k odprtju diplomatskih kanalov do Vladimirja Putina in njegovega ožjega kroga, čeprav so mirovna pogajanja v Beli hiši trenutno zastala.

Sklicujoč se na tri anonimne diplomate in uradnike, ki so neposredno seznanjeni s pogovori, Politico poudarja, da je Evropa spoznala, da lahko zaščiti svoja glavna stališča – denimo morebitno prihodnje članstvo Ukrajine v Natu – le, če bo imela EU svoje mesto za pogajalsko mizo.

Obenem izpostavlja, da bi šlo za spremembo brez primere v načinu, kako se Evropa vključuje v dvostranske pogovore, ki jih vodi ameriški predsednik Donald Trump. Do tega prihaja v trenutku, ko želi Evropa pokazati, da je pripravljena odigrati poglavitno vlogo pri iskanju rešitve, ki bi končala štiriletno vojno.

Ursula ali Kaja?

Okoli celotnega načrta je še veliko nejasnosti. Sogovorniki za Politico priznavajo, da bistveni vidiki pobude – denimo, ali bi iskani pogajalec zastopal zgolj EU ali širšo "koalicijo voljnih" (vključno z Združenim kraljestvom in drugimi državami) – še niso dorečeni. Prav tako ni določen diplomatski rang pogajalca, zato ostaja odprto, ali bo šlo za formalno imenovanega evropskega birokrata ali za vlogo, ki bi bila neformalno dodeljena aktualnemu državnemu voditelju.

Med sogovorniki je tudi Kurt Volker, nekdanji ameriški veleposlanik pri Natu in nekdanji posebni odposlanec ZDA za Ukrajino v prvem Trumpovem mandatu. Volker je poudaril, da mora biti Evropska unija bolj asertivna, če želi imeti mesto v pogajanjih, hkrati pa je opozoril na neizogibne napetosti pri izbiri evropskega pogajalca – tako med različnimi evropskimi institucijami kot tudi med vodilnimi evropskimi politiki.

Gre predvsem za potencialni spor med predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Kajo Kallas, ki predseduje Svetu za zunanje zadeve ob pomoči Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS).

"Če bi Evropa imenovala posebnega odposlanca, se postavlja vprašanje: koga bi ta oseba zastopala in komu bi bila odgovorna?" se sprašuje Volker. Po njegovih besedah bi imenovanje von der Leyenove pomenilo, da bi bili Kallas in EEAS potisnjeni na rob, čeprav je večina odposlancev običajno prihajala prav iz te službe. Hkrati bi bila takšna ureditev po njegovem mnenju prenizka raven za neposredne pogovore s Putinom. Volker je dodal, da si težko predstavlja, da bi Komisija sprejela imenovanje odposlanca s strani Sveta – po njegovem mnenju takšna odločitev "nikoli ne bi šla skozi".

Dva uradnika Evropske unije sta poudarila, da trenutno ne obstaja uradna vloga posebnega odposlanca za pogajanja z Rusijo in da je zato razprava o možnih kandidatih še prezgodnja. Tretji uradnik je to povzel z besedami: "Nobeno od teh delovnih mest ne obstaja, dokler dejansko ne obstaja." Kljub temu Politico navaja, da so se po tem, ko sta Macron in Meloni izlobirala načrt za imenovanje pogajalca z Moskvo, začele razprave o tem, kateri visoki evropski politiki ali uradniki bi lahko prišli v poštev za to vplivno funkcijo.

V tem kontekstu se poleg Kaje Kallas omenjata tudi nekdanji italijanski premier Mario Draghi in finski predsednik Alexander Stubb.

Italijanski minister Giovanbattista Fazzolari, vplivni zaveznik premierke Giorgie Meloni – čigar ukrajinska žena naj bi imela pomembno vlogo pri krepitvi podpore Kijevu znotraj rimske vladajoče koalicije – je med vikendom izjavil, da bi bilo treba mesto posebnega odposlanca ponuditi Draghiju.

Hkrati so še štirje diplomati opozorili, da se finski predsednik Alexander Stubb pogosto omenja kot možni predstavnik Evrope v pogovorih z Washingtonom in Moskvo. Gre za diplomata desne sredine, ki je z Donaldom Trumpom vzpostavil prijateljske odnose, ko sta skupaj igrala golf; njegova država pa meji na Rusijo in je bila tarča hibridnih kampanj Kremlja.

Mario Draghi

Kdo je igral hokej s Putinom?

Pri tem velja poudariti, da so vsaj nekatera od omenjenih imen povsem nerealna oziroma neprimerna za pogovore z Rusijo, saj jih Moskva preprosto ne bi sprejela. Kaja Kallas je svojo politično kariero gradila na izraziti – po mnenju kritikov pogosto patološki – rusofobiji, ki jo poudarja ob vsaki priložnosti. Med drugim je večkrat dejala, da bi bilo treba Rusijo razbiti na več deset manjših držav, ki naj ne bi več predstavljale nevarnosti za svet.

Vprašanje je, katera država bi kot pogajalca sprejela osebo, ki javno zagovarja njen razpad – na to po avtorjevem mnenju ne bi pristal niti Lihtenštajn. V ruskih medijih je Kallas pogosto tarča posmeha, njen ugled kot morebitne sogovornice v pogajanjih z Rusijo pa je po oceni kritikov manjši od nič. Po navedbah Politica, že samo dejstvo, da je bila oseba s takšnimi stališči imenovana za vodjo evropske diplomacije, veliko pove o razkroju te diplomacije – razkroju, ki je tudi eden od razlogov, da vojna v Ukrajini traja tako dolgo.

Tudi Alexander Stubb pri Rusih ne kotira bistveno bolje, saj je prav tako javno pošiljal žaljiva sporočila Moskvi. Dejstvo, da igra golf z Donaldom Trumpom, samo po sebi ne zagotavlja uspeha pogajanj z Rusijo. V tem pogledu bi bil morda primernejši njegov predhodnik na položaju finskega predsednika, Sauli Niinisto, ki je s Putinom igral hokej.

Kakor koli že, pohvalno je, da se Evropa želi vključiti v pogajanja z Rusijo kot samostojen akter, in ne več zgolj kot podaljšek ameriške politike. Vendar pa elementarna zdrava pamet narekuje, da bi moral biti za tako občutljivo nalogo imenovan ideološko neobremenjen tehnokrat (na primer Draghi ali podoben profil), ne pa politiki, katerih glavna značilnost je, da izražajo izrazito sovraštvo do Rusov, zaključuje Politico.