Borut Hren

Na pretekli redni seji je izolski občinski svet obravnaval predlog proračuna za leto 2026, ki bo do 23. novembra v javni obravnavi. Predlog predvideva 28,9 milijona evrov prihodkov in 30,9 milijonov evrov odhodkov. Številke v javno dostopnem gradivu kažejo tudi, da bo manj sredstev namenjenih kulturi, športu in nevladnim organizacijam. Zanje je bilo v tem letu predvidenih 3.757.137 evrov, naslednje leto pa 3.406.245. Konkretno za šport številke kažejo naslednje: v letošnjem letu je bilo zanj namenjenih 1.952.061 evrov, naslednje leto pa je predvidenih skoraj pol milijona manj, in sicer 1.475.174 evrov. V naslednjem letu investicijam v športu ni namenjenih sredstev. Zmanjšanje sredstev naj bi bilo predvideno zaradi obnove zelenice na izolskem nogometnem stadionu.

Borut Hren, predsednik izolskega ženskega in moškega rokometnega kluba, opozarja, da bo izolski šport zaradi tega veliko izgubil. "V zadnjih letih se športna društva v občini Izola soočamo z izrazitim neskladjem med vedno višjimi stroški delovanja in nespremenjenim občinskim proračunom za športne programe. Proračun, namenjen delovanju športnih klubov, že več let ostaja enak – brez upoštevanja inflacije, rasti cen storitev in materialov ter brez upoštevanja napredka, ki ga športna društva dosegamo," pojasnjuje.

"Resna ovira za prihodnost izolskega športa"

Število otrok in selekcij pa po njegovih besedah iz leta v leto narašča. Večje so tudi zahteve tekmovalnih sistemov, višajo se stroški najemnin, opreme, prevozov, kotizacij ter usposabljanj strokovnega kadra, pojasnjuje. "Ob tem pa se športna društva trudimo ustvarjati kakovostne programe, ki pozitivno vplivajo na razvoj mladih, zdrav življenjski slog in prepoznavnost občine. Dejstvo je, da klubi delamo vedno bolje – imamo več članov, višjo uspešnost, večje dosežke in bolj organizirano strukturo. Kljub temu se pri financiranju športnih programov ne upošteva niti našega napredka niti realnih ekonomskih razmer. Z nespremenjenimi proračunskimi sredstvi je iz leta v leto težje zagotavljati kakovostne pogoje za delo in razvoj, kar predstavlja resno oviro za prihodnost izolskega športa," je jasen Hren.

"Zmanjšanje oziroma stagnacija sredstev pomeni za moški in ženski rokometni klub Izola dobesedno umiranje na obroke," je neposreden Hren.

Starši vse bolj obremenjeni

Nadalje pojasnjuje, da je Ženski rokometni klub Izola letos prejel zanje izjemno priznanje – naziv najboljše rokometne šole za delo z mladimi v Sloveniji. "To je dosežek, ki ga omogočajo predani trenerji in strokovni kader, ki vsakodnevno vlagajo energijo, čas in znanje v razvoj otrok. A ravno tem ljudem, ki so zaslužni za naš uspeh, ne moremo več zagotavljati rednega izplačevanja honorarjev. To je skrajno zaskrbljujoče in demotivira kader, ki je temelj vsakega športnega programa. Entuziazma v športu je iz leta v leto manj, obremenitve so vse večje, pogoji pa vse slabši," izpostavlja.

Ker klub osnovnih stroškov delovanja sam ne zmore več pokrivati, so zato bolj obremenjeni starši, "ki vozijo otroke na tekme, prevzemajo različne naloge in s svojim časom ter denarjem pokrivajo tisto, kar bi morala omogočati občina – osnovno delovanje mladinskega športa".

Hren pojasnjuje, da se ista zgodba ponavlja v praktično vseh izolskih športnih društvih: "Prav vsako društvo, s katerim govorimo, se sooča s podobnimi težavami: pomanjkanje sredstev, kadrovske stiske, prevelika odvisnost od staršev in prostovoljstva, ki je že na robu vzdržnosti."

"Če se stanje ne bo kmalu spremenilo, bomo v Izoli priča zatonu organiziranega športa. In jaz ne verjamem, da si katerakoli občina želi, da bi bili otroci namesto v varnem, organiziranem športnem okolju – na ulici. Športne dvorane in društva otroke učijo reda, discipline, spoštovanja, socialnih veščin in zdravega življenjskega sloga. To niso stroški – to so naložbe v prihodnost občine. Če je prihranek približno 300.000 evrov vreden tega, da otrokom odvzamemo kakovostne športne programe, potem je to žalosten signal o prioritetah, ki jih kot skupnost postavljamo," navaja.

Nevarnost, da bi Izola ostala brez ključnih športnih prostorov

Današnji sistem financiranja športnih društev v Izoli je po njegovih besedah za večino klubov dolgoročno nevzdržen. "Problem ni enodimenzionalen, temveč izrazito večplasten," nadaljuje.

"Športni objekti v Izoli so v zelo slabem stanju. Že več kot 15 let se vanje vlaga le nujno minimalno vzdrževanje, medtem ko so potrebne bistveno večje, celovite in dolgoročne investicije. Če občina v prihodnjih letih ne bo spremenila prioritet, obstaja resna nevarnost, da bomo ostali brez ključnih športnih prostorov. Arrigoni, kjer deluje namiznoteniški klub, je objekt, ki se bo – iskreno povedano –, slej ko prej sesul sam vase. Stanje je nevarno in presega mejo sprejemljivega. Dvorana v Livadah je imela dolgotrajne težave z zamakanjem, ki kažejo na to, da nujna sanacija ni več stvar izbire, ampak nuje. Športna infrastruktura je temelj, brez katere preprosto ni mogoče razvijati kakovostnih programov – niti tekmovalnih niti rekreativnih," poudarja Hren.

Klub, ki ga vodi, preko občinskega sofinanciranja mladinskega programa pokrije približno 30 odstotkov vseh dejanskih stroškov sezone. "To je premalo za normalno in stabilno delovanje. Preostalih 70 odstotkov moramo zagotoviti sami – in to na načine, ki so dolgoročno neprimerni. Velik del bremena pade na starše, ki s članarinami in vadninami pokrijejo skoraj polovico celotnega proračuna mladinskega pogona, preostanek skušamo zagotoviti z zaprošanjem donatorjev in sponzorjev, saj v občinskem sistemu ni prostora za rast ali prilagoditev realnim stroškom. To pomeni, da moramo starši in prostovoljci zapolniti finančno vrzel, ki jo občinski sistem financiranja ne pokrije – in to postaja neobvladljivo," zatrjuje.

Posledice čutijo otroci

Sredstva, ki jih dobijo s strani občine, gredo po njegovih besedah "v osnovno preživetje, ne v razvoj". "Vsa sredstva, ki jih prejmemo od občine, so namenjena izključno osnovnim stroškom: plačila trenerjev, stroški tekmovanj, prevozi, osnovna oprema. To niso sredstva za razvoj, napredek ali dvig kakovosti – to so sredstva za preživetje. Klub danes ne more slediti razvojnim trendom, ker finančna konstrukcija tega preprosto ne dopušča. Entuziazma je manj, bremena so velika, kader izgoreva, posledice pa čutijo otroci," poudarja.

Od občine želijo jasno razvojno strategijo za šport

Izpostavlja, da si izolski športni klubi najprej želijo, da občina oblikuje jasen razvojni načrt za šport, ki določa, kaj želi na tem področju doseči in kam usmerjati sredstva v naslednjih desetih, petnajstih letih. "Trenutno takšne strategije ni – ni dolgoročne vizije, ni postavljenih prioritet in ni smernic, na temelju katerih bi lahko klubi načrtovali svoj razvoj," navaja.

Ob tem dodaja, da je sicer resda bila ustanovljena skupina za pripravo strategije športa 2025–2035, katere član je tudi sam. "A delo se je skoraj ustavilo že pri prvem koraku – pri naročilu strokovne analize stanja, vredne približno 2.000 do 3.000 evrov. Dejstvo, da občina ne zmore ali ne želi investirati niti tako majhnega zneska v dokument, ki naj bi usmerjal razvoj športa za prihodnje desetletje, je alarmanten in hkrati zelo jasen pokazatelj, koliko jim je dejansko mar za šport," je oster.

"Želimo normalne pogoje, ne luksuza"

"Kar si želimo, je preprosto. Reden in iskren dialog z občino. Da bi bila Športna zveza Izola že v začetku vključena v pogovore o letnem proračunu in da bi skupaj oblikovali smernice ter izračune za realno sofinanciranje športnih programov. Ne želimo nič pretiranega – želeli bi zgolj normalne pogoje za delo, ne luksuza. Želimo si dvig sredstev za delovanje mladinskih pogonov. Društva si želimo sistema, ki upošteva realne stroške delovanja, rast cen in inflacijo, rast števila otrok in programov, kakovost dela in dosežke klubov," pravi.

Prav tako si želijo, da bi občina zavzela aktivno vlogo pri povezovanju z gospodarstvom. "Občina in župan sta edina, ki lahko odprta vrata gospodarstva resno premakneta. V Izoli imamo večja podjetja, kot so Sanofarm, Ahac d.o.o., Atlantic Grupa, Karting 360, Petrol – vsa močno prisotna v lokalnem okolju, a ne vem, če katero od njih prispeva v lokalni šport. Zato bi s strani občine pričakovali organizirane okrogle mize, neposredne klice, predstavitve in srečanja z lokalnimi podjetji, da bi gospodarski subjekti razumeli, kako pomembna je njihova podpora mladim, športu in lokalni skupnosti," izpostavlja.

Občina trdi, da "ni denarja"

"Želimo si učinkovitejši odnos občinskih podjetij do lokalnih društev. Denimo Komunala Izola izvaja vse večje občinske projekte. Pa vendar – kljub našim prošnjam, ki trajajo že več kot eno leto –, ni bilo nikakršnega odziva, kaj šele podpore. To je slika odnosa, v katerem športna društva preprosto niso prepoznana kot del lokalne skupnosti, ki si zasluži podporo," nadaljuje.

Zatrjuje, da so se s predlogi že večkrat obrnili na občino, a da je odziv "vedno enak in zelo jedrnat". In sicer: "Ni denarja." "To postane težko razumljivo, ko se hkrati izvajajo veliki projekti, vlaganja v druge segmente, hkrati pa za šport – za mladino, za otroke, za prihodnost občine – ostane letni proračun praktično nespremenjen že desetletje," zaključuje Hren.

Z vprašanji smo se že obrnili na izolsko občino. Njihove odgovore in pojasnila bomo objavili, ko jih prejmemo.