Novo leto se je na Obali začelo s tradicionalnim skokom v morje, polnim optimizma in dobre volje. A dobra volja je bila bolj svetla izjema. Še vedno je bil prisoten duh vstajništva, posamezniki so poskušali na ulice zvabiti ljudi. Na Obali precej neuspešno. Protestni shodi in vstaje se na naših tleh enostavno niso prijeli.

Kako globoko smo zabredli v krizo, je kazalo tudi stanje Splošne bolnišnice Izola, ki so ji zaradi izgub in zamude pri plačilih začeli žugati tudi dobavitelji. Nabava zdravil in nujne tehnične opreme je bila pod vprašajem. V tem času (zadnji izdihljaji Janševe vlade) je na čelu koprske policijske uprave Božidarja Štembergerja zamenjal Danimir Rebec. Ena od zapuščin Janševe vlade pa je bila tudi združitev Gimnazije Piran in Srednje elektro in pomorske šole v nov zavod GEPŠ. Združitev, ki je predvsem med profesorji povzročila veliko strahu, se na koncu ni izkazala kot brca v temo, novo vodstvo pa je iz združitve znalo povleči predvsem sinergije, ki koristijo dijakom.

Februarja je Obalo pretresla novice o smrti glasbene legend. Poslovil se je Danilo Kocjančič, eden največjih glasbenih ustvarjalcev iz naših krajev. Bili pa so to tudi časi črnih gradenj. Prva je po le nekaj dneh od nastopa funkcije z ministrskega položaja odnesla Pirančana Igorja Maherja. Razkrit pa je bil tudi Vitoslav Türk, človek iz kroga SDS-a, ki je namesto sušilnice sadja postavil pravo vilo in nato zraven še eno hišo. Zgodba še ni dobila epiloga.

Marec je bil čas okrutnega umora, ki se je zgodil v Čežarjih. Kot so policisti kasneje ugotovili, sta Izolan in Bolgar iz koristoljubja ubila vodjo Mercatorjeve poslovalnice, ker sta domnevala, da ima ta veliko denarja. Pirančani pa so marca bili vabljeni na referendum, odločali so o grapi Kampolin v Luciji. Pozidati ali ne? Zmagali so nasprotniki, od tedaj je zgodba o ureditvi potihnila.

Nadaljevale so se tudi zdrahe na ŠOUP-u. Nadzorni odbor organizacije je imel na svojem dnevnem redu odstavitev direktorja Sebastjana Kokla, kar je pritegnilo pozornost številnih medijev. A nadzorniki so razpravljali pred zaprtimi vrati, epilog zgodbe pa je bil ta, da je na koncu odstopil predsednik nadzornega odbora Marko Gregorc.

Maja je odmevala predvsem zgodba o golfu v Sečovljah. Piranski župan Peter Bossman je naveličan civilnih iniciativ, tudi tistih, ki so odnesle projekt Kampolin, ustanovil svojo. Gibanje ljudi, ki so za izgradnjo golf igrišča. Golfu, ki naj bi dodal nov zagon turizmu. Ravno v tistem času je svoja vrata odpirala največja investicija v turistično infrastrukturo v tem letu. Družba Soline, d. o. o., je zaključila s projektom Lepa Vida terme v solinah.

Bilo je to tudi leto vremenskih ekstremov. Če smo sredi marca, ko so navajeni zgodnje pomladi, doživeli pravo pozebo, je poleti bilo več vodnih tromb. Po nekaterih podatkih jih je bilo celo največ v zadnjih 50 letih. 

Poletje je bilo usodno za najboljši športni kolektiv na Primorskem. Dokončno je bila zapečatena usoda RK Cimos Koper, ki je klavrno propadel, potem ko je glavni sponzor, tudi sam v težavah, prekinil pogodbo. Rokometne pravljice je tako bilo konec. Zelo blizu koncu je bil tudi nogometni klub. Dolgovi do Milana Mandariča in glavna sponzorska pogodba tik pred iztekom niso bili dobri obeti za koprski nogomet. A ker se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, se je rešitev našla.

Vodstvo kluba se je dogovorilo za obročno odplačevanje dolga Mandariču, Luka pa je podaljšala svojo sponzorsko pogodbo. V bistvu jo je podaljšal novi predsednik uprave Gašpar Gašpar Mišič. Njegov pohod na vrh pristanišča je bil dolgotrajen. Zaradi njegovega imenovanja so bili celo zamenjani nadzorniki, ki so ga ustoličili. Vendar tudi novi nadzorniki so ga pustili na stolčku prvega moža. Bil je to čas Eurobasketa v Kopru, še pred tem pa vstopa Hrvaške v EU in velikega slavja. Čas 100. obletnice igralništva v Portorožu in čas novih zapletov med Ankaranom in Koprom. Zapora oziroma preureditev ceste med Srminom in Ankaranom v enosmerno je dvignila nemalo prahu.

Sredi poletja pa je še več prahu dvignila zgodba o napadu na kobili v Škocjanskem zatoku. Tam ju je (tedaj še neznanec) privezal ob ograjo in jih dobesedno na živo "klal". Kobili sta se izvlekli, kriminalisti pa so prijeli storilca.

Precej mirno jesen sta razburkala predvsem dva dogodka. Popovičeva napoved, da se namerava potegovati za mesto piranskega župana in saga o Sečoveljskih solinah, ki bi lahko pristale v rokah Turkom. Družba Soline, d. o. o., ki upravlja krajinski park, je namreč v lasti Telekoma; ta je na spisku za prodajo. Velik interes so pokazali prav Turki, ki bi tako lahko postali gospodarji solin. Ob velikem odporu so tako v Ljubljani začeli razmišljati o tem, da bi omenjeno družbo umaknili iz paketa prodaje.

Bil pa je to tudi čas novih zdrah na ŠOUP-u, kjer so zaradi želje po položajih zapele celo pesti in padale kazenske ovadbe. Bil je čas, ko je država želela ukiniti ekonomsko cono v Luki Koper. 

Potem je tukaj še predor Markovec, ki ga je težko časovno umestiti, saj se premiki zgodijo tako rekoč na dva meseca. Ko je bil predor že skoraj zgrajen in je že bil objavljen razpis za vgradnjo elektrostrojne opreme, je propadel tudi avstrijski gradbinec Alpine Bau. Tisti, ki je dela prevzel od že prej propadlega CPM-a. Rok odprtja se tako vse bolj odmika. Bomo skozi predor res vozili že prihodnje leto? Najbrž ne.

Bomo pa še naprej poslušali Radio Capris, najbolj poslušano radijsko postajo na Obali, ki je ravno dan pred božičem praznovala svojo 20-letnico.