Kot je pojasnila Katja Knez Steinbuch, "femicid ni posamičen dogodek, ki se zgodi v afektu", ampak del postopnega, večfaznega izražanja nasilja in premoči nad konkretno žensko. Na podlagi izkušenj terapevtske prakse izpostavlja več "rdečih zastavic" oziroma opozorilnih znakov, ki nakazujejo povečano tveganje za smrtonosno nasilje.

Rdeče zastavice, ki jih psihoterapevtka izpostavlja, so:

- Ponovno, vztrajno nasilje, ne le enkratno, ampak stopnjevanje: besede, grožnje, nadzor, poniževanje, zalezovanje, izolacija.
- Grožnje z nasiljem ali samomorom ob razhodu ali že ob ideji žrtve, da bi zaključila odnos.
- Prekinitve stikov žrtve z družino/prijatelji, omejevanje svobode gibanja, nadzor telefona, socialnih stikov, finančna odvisnost.
- Posameznik že prej obtožen nasilja, prepoved približevanja, a kljub temu institucije niso zagotovile učinkovite zaščite.

In ob tem zelo jasno pove: "Nekateri femicidi so že 'zelo napovedani'. Vemo, da je bil predhodno prisoten vzorec nasilja in če bi ustrezno ukrepali, bi smrt morda lahko preprečili."

Nasilje se začne s 'poskusnim' nasiljem

Knez Steinbuch prav tako jasno izpostavlja, da se nasilje običajno začne s "poskusnim" nasiljem, nato pa stopnjuje. "Govorimo o stopenjskem nasilju, ki pa ni vedno le fizično — pogosto gre za psihično, čustveno, ekonomsko, spolno nasilje, zalezovanje, manipulacijo, nadzor, ustrahovanje. Velikokrat se začne s 'poskusnim' nasiljem: nadzorom, ljubosumjem, grožnjami, poniževanjem, potem pa se stopnjuje," pove.

8 faz femicida

Ob tem izpostavlja eno največjih strokovnjakinj s področja femicida, Jane Monckton Smith, ki omenja 8 faz femicida, ki jih izvaja storilec. Te faze po njenih besedah pokažejo, da femicid ni enkratno slučajno dejanje, ampak gre za proces, ki se razvija postopoma. Te faze so:

1. Predobstoječe nasilje: gre za zgodovino nasilja pri storilcu.
2. Začetek razmerja: intenzivno povezovanje, "love-bombing".
3. Prevzem nadzora storilca nad žrtvijo: omejitve stikov, gibanja, financ; maščevalnost.
4. Žrtev: zgodi se sprememba (nov otrok ali pavza), ki zmanjša občutek nadzora.
5. Eskalacija: grožnje s samomori, odvzemi otrok ipd.
6. Sprememba v vedenju: zamera, jeza, frustracija, stopnjevanje.
7. Načrtovanje, ki lahko vključuje nakup orožja.
8. Umor.

Žrtev nasilja je lahko vsaka ženska

Omenjeni model opisuje storilca, na drugi strani pa sicer tudi pri žrtvah obstajajo tipične psihološke lastnosti, pojasnjuje psihoterapevtka, a dodaja, da je "v resnici žrtev nasilja nad ženskami lahko vsaka ženska". Pri tem poudarja, da "tipična žrtev ne obstaja, ker na 'tipično nasilje' vplivata predvsem moč in kontrola storilca".

Žrtve nasilja za svoj obstoj v odnosu to nasilje minimalizirajo, zanikajo, krivijo sebe, se počutijo osramočeno. "In tako žrtev razvije preživetveni mehanizem kot posledico nasilja. Načeloma žrtve pogosto opišejo kot prijazne, pripravljene pomagati vsakomur, z veliko empatije – in zaradi teh lepih lastnosti morda hitreje opravičijo tudi nasilna dejanja. Ne glede na to osnovno prijaznost pa poudarjam, da gre za odzive, ki nastanejo in se povečajo v primerih nasilja, torej za pričakovane odzive na nenormalno in nevarno situacijo," pojasnjuje.

Delo z ženskami, ki so (bile) žrtve nasilja

Knez Steinbuch v svoji psihoterapevtski praksi dela tudi z žrtvami nasilja. "Psihoterapevti vedno delujemo s spoštovanjem, empatijo in varnostjo. Pri nasilju je še toliko bolj pomembno, da psihoterapevt ustvari zaupen in varen prostor, kjer se žrtev počuti sprejeto in lahko postopoma zaupa svoje težke izkušnje. Izjemno je pomembno torej, da jo psihoterapevt vzame resno in brez dvoma ter s poudarkom, da nasilje nikakor ni njena krivda," izpostavlja.

Dodaja, da psihoterapevti delajo tudi na varnem socialnem okolju, "da žrtev občuti, da ni sama". "Psihoterapevt naj bi bil temelj, podpora, ki ne obsoja in ne pritiska, ampak ponuja varno okolje. Pomagamo ji pri vzpostavljanju varnostnega načrta, pri povezavi s podporo — anonimnimi linijami (npr. SOS telefon), varnimi hišami, institucijami, če je to potrebno, in nevladnimi organizacijami, ki delajo na tem področju (DNK – Društvo za nenasilno komunikacijo, Združenje za moč idr.)," pove.

Vključiti skušajo več različnih načinov pomoči. "Če ima žrtev veliko opore in zunanje pomoči, vedno čuti, da lahko na koga računa in da ni sama in obsojena na življenje z nasilnežem," pove. Pri vsem tem ima izjemno veliko vlogo okolica – družina, prijatelji, sosedi. "Okolica ima pomembno vlogo. S tem, da nasilja ne ignorira, da verjame žrtvam, da jih ne obsoja, temveč ponudi podporo, lahko pomaga preprečiti stopnjevanje nasilja," pravi.

Nasilje ni zasebna stvar

"Vsi se moramo zavedati, da nasilje nikakor ni zasebna stvar, ampak kaznivo dejanje, ki smo ga dolžni prijaviti in ne ignorirati. Odgovornost za odziv na nasilje tako ni samo na žrtvi, ampak tudi na podpornem okolju. Kot družba še vedno preveč pogosto ostanemo pasivni: ob nasilju nas postane strah ali pa čutimo sram, ne upamo reagirati, ker ne vemo vseh dejstev, imamo občutek, da ničesar ne razumemo in podobno. Veliko je predsodkov, ki prispevajo k temu, da ljudje ne ukrepajo, ko slišijo ali vidijo nasilje. Pogosta je logika 'to je njuna zadeva', 'naj rešujejo sami', 'saj se bo kmalu umirilo'. S tem pa poglabljamo izolacijo žrtve in dajemo storilcem privid, da bodo ostali nekaznovani," še pove.

Ženske, ki so žrtve nasilja, nosijo posledice tovrstnih odnosov, preden iz njih izstopijo. "Pogosti so občutki manjvrednosti, podrejenosti, nezaupanja vase, krivde, sramu in strahu. Zaznati je tudi razne stiske in motnje, kot so tesnoba, depresija, posttravmatski stres ter občutki nemoči in izolacije. Velik izziv je tudi ponovno učenje zaupanja moškim in samospoštovanja. Včasih so mnoge ženske presenečene, kako čudovito je lahko že samo iti svobodno na kavo," iz izkušenj pove psihoterapevtka.

Najpogostejši miti o nasilju nad ženskami

Med ljudmi je še vedno prisotnih veliko mitov o nasilju nad ženskami. Eden takšnih je miselnost "zakaj pa ni prijavila, zakaj pa ni šla", kar kaže na slabo razumevanje dinamike nasilja. Namesto da bi dali odgovornost za nasilje storilcem, krivimo žrtev.

Naslednji mit je, da je "žrtev kriva" in da bi bilo karkoli drugače, če žrtev "ne bi izzivala", "bi se umirila", "ne bi rekla nič". Knez Steinbuch pojasnjuje, da gre za krivično in neutemeljeno misel, saj je odgovornost vedno na storilcu.

Prav tako je mit, da je nasilje zasebna stvar, ki jo bosta "reševala" partnerja. Psihoterapevtka poudarja, da gre za "nevaren mit, saj z relativizacijo nasilja dopuščamo, da se nadaljuje".

Naslednji mit pa je, da če ni bilo fizičnih udarcev, ni šlo za nasilje. "Nasilje ni le takrat, ko nekdo pristane v bolnišnici. Vse oblike nasilja so problematične. Fizično, psihično, čustveno in ekonomsko nasilje je pogosto prav tako škodljivo in lahko vodi do femicida," poudarja.

Femicid je problematika sistema

Zaznati je tudi opazke, češ, zakaj potrebujemo besedo femicid in da je femicid zgolj feministična pogruntavščina, ter prepričanja, da je femicid sporadičen oziroma izjema. "V resnici gre za sistematično problematiko: femicid je ekstremen, a pogosto predhodno napovedan s ponavljajočim se nasiljem. V Sloveniji je femicid resen problem, saj imamo kar 5–7 žrtev femicida vsako leto," poudarja Knez Steinbuch.

Zato izpostavlja nekaj dejstev, za katera si želi, da bi jih javnost bolje razumela:

"Žrtve niso 'šibke' ali 'same krive', so le ljudje, ki pogosto živijo v strahu, izolaciji, pod pritiskom, in jim je v mnogih primerih težko zaprositi za pomoč. Žrtve nujno potrebujejo podporo, strokovno pomoč in empatijo, ne pa obsojanja in dajanja krivde."

"Nasilje nad ženskami ni zasebna tema, ampak družbeni problem, tudi problem patriarhalne ureditve, konservativnih pogledov in moči, neenakosti in institucij, kar zadeva vse nas."

"Prekinitev zveze ni vedno dovolj, celo nasprotno: za žensko je to najbolj tvegano obdobje, saj se ravno takrat zgodi največ femicidov. Brez močne psihosocialne podpore, zaščite in varnosti se lahko nasilje nadaljuje ali stopnjuje."

"Vsak klic na pomoč, vsako zaupanje, vsako priznanje strahu ali dvoma šteje. Včasih je že to prvi korak k rešitvi. Na vsak tak klic se moramo odzvati in ga vzeti izjemno resno. Če ne vemo, kako bi pomagali, žrtev nasilja pospremimo k organizacijam, ki delajo na tem področju."

"‘Normalizacija’ nasilja v neštetih primerih javnost ali bližnje potisne odgovornost na žrtev, minimizira situacijo, jo zasmehuje ali obsoja, da pretirava. Tak odnos okolice žrtvi jemlje moč in znižuje možnosti, da poišče pomoč."