Filmi ekipe Jackass so zmeraj prešerno pljuvali v obraz starosti in umrljivosti, kar se sedaj zrcali v njihovem zadnjem izdelku z naslovom Nesramni dedi (Jackass presents: Bad Grandpa), saj so že dolgoletnemu liku starca brez sramu Irvinga Zismana, ki ga vehementno upodablja vodilni Jackassovec Johnny Knoxville, posvetili celovečerec.
Stari Irving Zisman se s svojim osemletnim vnukom Billyjem odpravi na pot čez ZDA, da bi skupaj našla njegovega očeta. Na potovanju pa na vsakem koraku povzročata težave ali pa se znajdeta v nemogočih situacijah, ki preizkušajo potrpežljivost nič hudega slutečih ljudi, ki jima prekrižajo pot.
Zgodbo so skupaj ustvarili Johnny Knoxville, Spike Jonze in Jeff Tremaine. Slednji pa ostaja na režiserskem stolčku, ko gre za komedijo neumnosti. Dejstvo, da so se lotili novega projekta v takšni obliki z osredotočanjem na dejansko en sam lik, nakazuje na dve zadevi: četudi se v svojih 40 ekipa Jackass še vedno zabava in stremi po novih avanturah; drugo dejstvo pa prikaže deset let staro franšizo v nekakšni težavni situaciji preoblikovanja že nekoliko izpeto idejo oziroma žanr, ki ne šokira več v takšni meri, kot je ob svojem vzniku.
Ne glede na morebitno stagnacijo, v kateri se je znašel Knoxville s svojo ekipo ekstremistov, so uspeli spraviti skupaj izdelek, ki ponudi rdečo nit, veliko nesramnosti, Jackass, skrito kamero, vključevanje običajnih ljudi in predvsem dosti vznemirjenja. Priča smo še eni komediji fizične bolečine, ki pa se spoji z nekakšnim anarhičnim uličnim gledališčem. Knoxville, kot je zanj precej pričakovano, išče vse variante, da bi si bodisi zadal čim več bolečine bodisi spravil v najbolj sramotne situacije, zgolj, da bi sebe in občinstvo zabaval. V filmu pokopan pod nekaj plastmi lateksa, da ostane nerazpoznaven, nam Knoxville podarja smeh, tako da se na primer zaleti v reklamno figuro pred trgovino z živili ali pa na najbolj bedasti način uniči do potankosti pripravljeno poroko.
Skozi potovanje po "slikoviti" ameriški pokrajini, s katero se, žal, ne uspemo identificirati, morda zaradi oddaljene (skrite) kamere, ugotovimo, da Irving pooseblja ZDA, le da tokrat je Irving znotraj dežele svobode, je njen državljan in se z njo poigrava, tako kot se ona poigrava s preostalim svetom. Nesramni dedi na ta način ponekod spominja na Borata ali Bruna, vendar je to le znak, da Knoxville potrebuje še nekaj let zorenja, da bi prekoračil prej omenjene družbene parodije. Kakorkoli že je Johnny Knoxville v tako kratkem času vzpostavil franšizo, ki je svojo razpoznavnost izjemno hitro razširila po svetu in postavila temelje novega, četudi ne ravno filmskega, žanra.
Zisman nosi tudi vlogo družbenega ventila, ki nagaja, da ostale sprošča; ki se spravlja v težave, da ga ostali obsojajo; ki se posmehuje, da bi ostali pričeli razmišljati in ki sproti odgovarja na nekatera vprašanja o človeku in njegovih odzivih, ki smo si jih večkrat postavili, vendar nikoli dobili pričakovanega odgovora. Morda ni bilo možnosti, morda pa le ni bilo dovolj poguma.
Navsezadnje velikih ali številnih metafor v celovečercu ni. Cinefilskih značilnosti ni pretirano iskati in je le izdelek, ki je namenjen širši javnosti za golo zabavo. Vendar, ali je dejansko tako? Ali bi res Spike Jonze sodeloval pri nečem, ki nima globljega smisla? Težko bi verjel, da bi se Knoxville trudil igrati vlogo starca, če ne bi želel nečesa sporočiti družbi ali pa pustiti določen vtis občinstvu, ki bi si ogledalo film.
Hedonizem bi bila lahko takojšnja misel ob filmu, vendar prisotnost otroškega lika nas usmeri drugam. Odnos Irving – Billy spominja velikokrat na film Little Miss Sunshine, vendar le na dosti bolj moteč način. Ne glede na blago analogijo s prej omenjeno uspešnico bi se vrnil na odnos med starcem in njegovim vnukom, ki zelo hitro izbriše predznak totalne filmske nelogičnosti v komediji. Poleg eksplicitnega sporočila o medgeneracijski problematiki in odnosu med starejšo in mlajšo generacijo je v ospredju (družinski) odnos kot tak. Poskus približevanja dveh popolnoma različnih svetov in ide(ologi)j, sploh pa med dvema sorodnikoma, ki se dejansko med seboj ne poznata.
Ni prisotna le kritika odnosov v današnji post-kakršnikoli družbi, temveč sam problem dojemanja, da je težava (v odnosih) prisotna in četudi je ugotovljena, se pojavi težava samega procesa odpravljanja, ker se je mlajša generacija precej oddaljila od preostalih starostnih skupin in družba pa je zgolj zatisnila oči, saj se bo vse samo od sebe rešilo.