Gre za noč v letu, ko naj bi bila tančica med našim svetom in onostranstvom najtanjša, noč, ko je omogočena komunikacija s predniki in ko se napoveduje prihodnost, duhovom je dovoljeno potovanje med realnostmi.

Kelti niso živeli samo na območju Irske, Velike Britanije, severne Francije in Italije, ... Kelti naj bi bili tudi prvi prebivalci Vipave. Od tod naj bi izhajalo njeno ime, iz dveh keltskih besed 'wip' (beseda pomeni dolino, pokrajino) in 'ach' (skala, kamen), v prevodu torej 'dolina pod skalami'. Nemško ime za Vipavo je bilo Wippach, italijansko pa Vipacco.

Kelti so praznik imenovali tretja žetev ali Samhain, bil je najpomembnejši praznik v letu. To je obdobje, ko se umakne 'kralj hrasta' in prestol zasede 'kralj božjega drevesca'. Med praznovanjem so kurili ogenj, ki je odganjal duhove, vile, čarovnice in demone. Da bi se skrili pred duhovi, so se oblekli v kostume iz kož in na glavah nosili maske živali.

Kasneje so k temu prazniku veliko pridali rimski običaji, pa Druidi v vlogi duhovnih vodij in prenašalcev znanja. Kristjani so se trudili poganskim praznikom dati nov pomen, zato je bil Samhain označen za zlo, ljudje, ki so se držali poganskega praznovanja, pa označeni za čarovnike in preganjani.

Noč čarovnic je praznik, ki naznanja konec poletja in konec žetve ter prihod bolj temnega in bolj mrzlega dela leta. Praznik so v 18. stoletju na ameriška tla zanesli priseljenci. Gre za praznik spoštovanja do naših prednikov, ki so se to noč lahko vrnili na Zemljo v svoje družine. Prižiganje luči, bakel in sveč pa jim je kazalo pot.

Kaj imajo s tem buče?

Šlo je za pridelek, ki so ga lahko uporabili kot svetilko. Da bi pregnali zle duhove in demone, so buče izrezljali kot pošasti in jih postavili pred vrata svojih domov. Vse pridelke, ki so ostali na polju, pa so pustili kot darilo duhovom narave.