Takšna je večina dna v slovenskem morju. Foto: Borut Furlan

Prvo strukturo so na morsko dno postavili pred letom in pol, imenuje se Morska oaza Piran. Že v nekaj mesecih po postavitvi so se nanjo pritrdili številni morski organizmi, med katerimi so tudi nekateri komercialno zanimivi, kot so ostrige in različne vrste pokrovač.

Morska oaza Piran tri mesece po postavitvi. Foto: Furlan

Postala je model za inovativno gojišče morskih organizmov ter dom in varno zatočišče številnim izginjajočim vrstam školjk, plaščarjev, mnogoščetincev, rib, rakov in drugih morskih živali.

Morska oaza Piran eno leto po postavitvi. Foto: Borut Furlan

"Veseli nas, da se je prva Morska oaza Piran izkazala za uspešno gojišče in hkrati tudi zatočišče številnim organizmom in dokazala, da lahko z inovativnimi rešitvami pomagamo naravi pri regeneraciji. Postavitev Cladocore je pomemben korak naprej, ki potrjuje, da je mogoče tudi v slovenskem morju ustvarjati pogoje za trajnostno prihodnost," ob tej priložnosti pravi Irena Fonda, direktorica Zavoda YouSea.

Morska oaza Piran eno leto in pol po postavitvi. Foto: Borut Furlan

Obe strukturi prispevata k povečanju obsega trdnega dna ter s tem zagotavljata nova bivališča, skrivališča in zatočišča za morske organizme. Na prvo strukturo so se že naselili številni mladi osebki, medtem ko pri drugi pričakujejo, da se bo proces naseljevanja začel v prihodnjih mesecih.

Doslej so se pokazali obetavni rezultati, ki potrjujejo, da imajo takšne enote velik potencial kot model za razvoj trajnostne večtrofične marikulture. Če bi jih v prihodnje postavili več, bi lahko pozitivno vplivale tudi na ribištvo ter trajnostno pridelavo morskih organizmov in hkrati na ohranjanje biodiverzitete, poudarjajo. Posebno vlogo imajo filtratorski organizmi, ki lokalno povečujejo samočistilno sposobnost morja in tako izboljšujejo njegovo kakovost ter regeneracijo.

Tako je potekala postavitev Cladocore. Foto: Petra Rebec

Številni med njimi tvorijo lupinice iz kalcijevega karbonata in s tem zmanjšujejo količino toplogrednega ogljikovega dioksida tako v morju kot tudi v atmosferi. V obdobjih pomanjkanja kisika na morskem dnu, kar se je v preteklosti v Severnem Jadranu že dogajalo, lahko strukturi delujeta kot zatočišče in repopulacijsko jedro za ogrožene organizme. Poleg tega predstavljata izjemno priložnost za raziskovanje, opazovanje, izobraževanje in turizem.