Stanje v teh centrih je tako slabo, da so zabeleženi tudi primeri samomorov in poskusov samomora. Ženske so lahko tam zaprte več let, izpustitev pa je možna le z dovoljenjem družine ali moškega skrbnika. "Vsako dekle v Savdski Arabiji pozna Dar al-Reaya in ve, kako grozno je tam. Ko sem izvedela, da me bodo poslali tja, sem poskušala narediti samomor. Nisem verjela, da bom to preživela," je povedala ena od žensk, ki je kasneje pobegnila v tujino.

Prisilna tišina in poniževanje

Savdske oblasti te ustanove opisujejo kot zatočišča za dekleta, ki so osumljena ali obsojena različnih kaznivih dejanj. Trdijo, da jim nudijo psihološko podporo in jih pripravljajo na vrnitev domov. A aktivistka Sarah Al-Yahia, ki si prizadeva za ukinitev teh centrov, pravi, da so v resnici bolj podobni zaporom. "Ob prihodu morajo ženske prestati ponižujoče telesne preglede in teste nedolžnosti, pogosto jim dajo tudi pomirjevala, da jih pomirijo ali uspavajo. V zavodu jih ne kličejo po imenih, ampak po številkah – na primer: 'Številka 35, pridi sem.' Če katera izreče svoj priimek, jo kaznujejo z bičanjem. Bičanja so pogosta tudi, če ženska ne moli ali če jo zalotijo v družbi druge ženske – takrat jo obtožijo, da je lezbijka. Ko pride do kaznovanja, stražarji vse to hladno opazujejo."

Sarah trdi, da ji je oče že od 13. leta grozil z Dar al-Reaya, če ne bo ugodila njegovim spolnih zahtevam. "Dekleta se znajdejo pred strašno izbiro – ostati v zlorabljajočem domu ali biti zaprta v zavodu. Pomagati ženski, ki pobegne od nasilja, je kaznivo. Poznam primer, ko je bila ženska obsojena na šest mesecev zapora, ker je pomagala drugi." "Če dekle spolno zlorabi družinski član in zanosi, je prav ona tista, ki jo zaprejo – da se ohrani ugled družine."

Življenje za zidovi

25-letna Amina je po nasilju, ki ga je doživljala doma, poiskala pomoč v enem izmed centrov v mestu Burajda. Stavba je bila stara in razpadajoča, osebje pa hladno in brezčutno. Njene izkušnje niso jemali resno – namesto tega so jo poniževali in ji govorili, naj bo hvaležna, saj naj bi bila situacija drugih deklet še hujša. Naslednji dan so poklicali njenega očeta in od njiju zahtevali, da vsak napiše svoje pogoje. Amina si je želela le, da je oče ne bi več tepel, da je ne bi prisilili v poroko in da bi lahko delala. Oče pa je zahteval, da brez njegovega dovoljenja ne sme zapuščati hiše in da jo mora povsod spremljati moški sorodnik. Amina je vse podpisala – iz strahu, ker ni videla druge možnosti. Po vrnitvi domov se je nasilje nadaljevalo, Amina pa je na koncu pobegnila v izgnanstvo. "Bila sem popolnoma sama, ustrahovana in ujeta. Moje življenje ni nikogar zanimalo."

Shams se spominja, da je bila stara 16 let, ko je njihovo šolo obiskala ženska iz zavoda Dar al-Reaya in razredu pripovedovala svojo zgodbo. Povedala je, da je imela razmerje s fantom, a jo je zalotila verska policija in prisilila, da je vse priznala očetu. Starši so jo nato zavrgli, fant pa ni želel poroke. Ko je zanosila, je ostala popolnoma sama in so jo poslali v center. Sošolkam je dejala: "Če ženska spi z moškim, je za vedno zaznamovana kot 'lahka' ženska. Moški pa bo vedno 'pravi' moški."

Layla, ki še vedno živi v Savdski Arabiji, je bila zaprta, potem ko je policiji prijavila zlorabo s strani očeta in bratov. Na družbenih omrežjih je pisala o pravicah žensk. Izpustili so jo šele, ko je njen oče privolil – kljub temu, da je bil prav on tisti, ki jo je zlorabljal. "Te ženske nimajo nikogar. Lahko so pozabljene več let, ne da bi sploh kaj storile. Edina pot ven je, da jih prevzame moški skrbnik, se poročijo – ali skočijo s strehe."

Javna podoba – in resničnost

Medtem ko se Savdska Arabija na svetovnem odru predstavlja kot reformirana država, ki si prizadeva za pravice žensk, so kritične glasove utišali – ženske, ki si drznejo zahtevati svobodo, pa pogosto čaka hišni pripor, zapor ali izgnanstvo. Aktivistka Fawzia al-Otaibi, ki je zbežala iz države leta 2022, pravi: "Nihče si ne upa pisati ali govoriti o teh centrih. Ko enkrat izgineš, te nihče ne išče. Sistem povzroči, da se žrtve počutijo krive."

Organizacija za človekove pravice ALQST opozarja, da so centri Dar al-Reaya v popolnem nasprotju z državno retoriko o opolnomočenju žensk. Njihova predstavnica Nadyeen Abdulaziz pravi: "Če so savdske oblasti res iskreno zavezane pravicam žensk, morajo ukiniti te diskriminatorne prakse in vzpostaviti resnične varne hiše za ženske, ki so doživele nasilje – da jih zaščitijo, ne kaznujejo."

Kaj pravijo oblasti?

Savdska vlada trdi, da ima mrežo ustanov, ki nudijo podporo ženskam in otrokom, žrtvam nasilja v družini. Zavračajo obtožbe o prisilnem pridržanju, zlorabah ali omejevanju svobode. "To niso zapori. Ženske lahko kadar koli odidejo – v šolo, službo ali kamor koli želijo. Za trajni izhod ne potrebujejo dovoljenja skrbnika," so zapisali. Dodali so, da imajo posebno zaupno telefonsko linijo za prijave nasilja v družini ter da vse primere hitro obravnavajo, da zaščitijo žrtve, piše The Guardian.