V preteklih dneh je obiskal Goriška Brda, Bovec, Bohinj, Bled, Toskano, Rim, München, ni pa izpustil niti Dubrovnika, Splita, Brača in Hvara. Ni slabo – za tri dni. Dalmacijo in Provanso, kamor ga pot zadnje čase pogosto zanese, je ujel tudi v spodnjo fotogalerijo.

Kdo pravzaprav je Primož Šutak?

Nekje v najbolj občutljivem obdobju svojega življenja sem naletel na Nerudino misel o življenju, ki pravi, da to ni le preprosto dejstvo ''dihati''. Trenutek za tem pa me je spreletelo, da živim ravno v nasprotju z vsem, kar je zapisal ta čudoviti Pablov um. Zagovarjam, da mora vsak izkusiti ta svet na svoj način in poiskati sebi lastno svobodo. Sicer se nerad zgledujem po načelih in resnicah nekoga drugega. Te so dale drugačne okoliščine in izkušnje, ki z menoj nimajo nič skupnega. A teh nekaj verzov zame največjega pesnika vseh časov se je v meni dobesedno razletelo. Kljub teži spoznanja sem se skoraj istočasno tudi poistovetil s sleherno besedo, do zadnje pike. Danes sem poklicni potepuh (nasmešek).

Zakaj si se sploh potegoval za mesto trip leaderja pri Backroads?

Prevrniti mizo, vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom in zamenjati gotovost za negotovost. Prižgati iskrico v očeh in iz zehljaja narediti nasmeh. Tega sicer nisem naredil čez noč. Dolgo sem čakal priložnost in priznam, potreboval sem tudi kakšno potrditev najbližjih. Strahovi pred neznanim so bili še vedno močnejši od sive rutine in neznosnega občutka ujetosti. Dokler strahovi niso v vseh teh notranjih bojih povsem izgubili krempljev. Ko sem v sebi začutil pomirjenost in pripravljenost, je priložnost prišla skorajda sama od sebe   

Kaj Backroads sploh je?

Je skupina enako mislečih ljudi, ki ne razume, zakaj bi morali sedeti v pisarni, medtem ko se skozi nišo odprtega okna sliši vrisk svobode otrok, ki se podijo s kolesi po bližnjem parku. Sposobni, iznajdljivi, visoko izobraženi in motivirani ljudje z veliko mero čustvene inteligence in z občutkom za ljudi. Iz sebe so odvrgli predsodke in klimatizirane pisarne zamenjali za prostor pod svobodnim soncem. Enak med enakimi je tudi ustanovitelj in danes lastnik podjetja. Grobo poslovno rečeno pa je Backroads potovalna agencija, ki gostom nudi aktivne počitnice po vsem svetu. Približno 80 odstotokov potovanj je na dveh kolesih, ostalo pa pohodništvo in trekking ter multisport. Backroads tudi v najbolj znanih popotniških destinacijah deluje tako, da se spretno izogiba lokacijam masovnega turizma.

Kako so potekali izbori?

Boštjan mi je predstavil Anžeta s sanjsko službo. Po pivu in obojestranski osebni izpovedi je Anže zame spisal priporočilo. Začetni del se odvija na spletni strani, kjer je potrebno izpolniti nekaj zelo zahtevnih vprašanj. Zahtevnih zato, ker se je potrebno za odgovor poglobiti v samega sebe. Razmišljati o sebi, o tem, kakšen si, kako se odzivaš na določene preizkušnje, kaj lahko ponudiš, kje so tvoje slabosti, kje prednosti. Priložil sem življenjepis in čakal na odgovor. Tisti, ki na tej točki dovolj prepričajo, nadaljujejo boj v drugem krogu, kjer sledi nova serija pisnih vprašanj. Po polurnem klicu v obliki intervjuja sem se prebil v naslednji krog. Osebni razgovor je bil res pravcata dogodivščina! V ozadju deluje utečena ekipa. Videz, osebnost, javno nastopanje, poznavanje jezikov, kulinarične spretnosti, mehanične spretnosti in celovito sliko vsakega kandidata ves čas budno spremlja pol ducata parov oči. Kako sem se odrezal, sem izvedel  dan po razgovoru, ko sem se v Piran mrtvo utrujen vrnil iz Provanse, kjer sem doživel najbolj nenavaden, a hkrati navdihujoč dan v življenju.

Si prvi z Obale, ki se je lotil tovrstnega službovanja. Kako te sprejema okolica, kakšne so reakcije ljudi?

Najbližji so z mano od samega začetka. Hrepeneli so z mano, verjeli še bolj, kot sem verjel sam, in v ključnih trenukih zame držali pesti. Z mano so delili neučakanost, trenutke dvoma in trepetanje pred vsakim naslednjim krogom izborov in iskreno praznovali končni uspeh. Morda me je najbolj presenetil odziv staršev, za katere sem bil prepričan, da bo v luči tradicionalnega pogleda na življenje in delo odklonilen. Vendarle gre za popolno spremembo načina življenja in razmišljanja, a tudi odziv vedno pretirano zaskrbljene mame je bil presenetljv. Tudi z njene strani imam popolno podporo. Tudi prijatelji so izjemno veseli. Najpomembneje zame pa je, da je vse to zelo pozitivno in kot izjemno priložnost zame sprejela partnerka in me v vsej tej zgodbi skoraj fanatično podpira in verjame vame tudi takrat, ko še sam izgubim tisto nekaj optimizma.

Kako izgleda tvoj vsakdan na novem "delovnem mestu"?

To delo zahteva celega človeka. Vsekakor sama narava dela nagrajuje na vsakem koraku in ponuja celo vrsto izjemnih doživetij na najlepših koščkih sveta. Morda nekateri iluzorno vidijo samo to plat zgodbe, a nogavico se da vedno obrniti navzven. Trip Leader gre zadnji spat in prvi vstane. Med tem poskrbi za vse drobne in velike stvari, ki gostu zagotavljajo izjemnost izkušnje potovanja. Nekateri radi rečejo, da moramo v resnici delovati kot račka na vodi. Navzven deluje mirna in graciozna in kot za šalo drsi po gladini jezera, a če bi pogledali pod površino, bi videli da njene plavuti krožijo na vso moč. Tako mora Leader z nasmehom na obrazu oskrbeti krvavečo rano, gostu zagotoviti, da bo izgubljena prtljaga že čez nekaj minut pred vrati njegove sobe (čeprav se mu še sanja ne, kje je ostala), pripraviti v nekaj minutah okusen in na oči privlačen piknik za 20 ljudi, predstaviti mora posebnosti dežele, njeno zgodovino, poskrbeti, da vegetarjancec po kakšnem čudnem naključju na večerji ne dobi pred nos kakšnega umetelno pripravljenega krvavega bifteka, pripraviti presenečenje ob rojstnih dnevih, zamenjati zračnico, nastaviti prestave, poiskati izgubljenega gosta, predvsem pa ga prepričati, da je to njegov najboljši dopust v življenju. Ključna je tudi vozniška sposobnost. Kombi s prikolico in včasih tudi 25 kolesi naloženimi na strehi je potrebno marsikdaj obrniti na nekaj kvadratih kakšne značilno prometno kaotične vasice sredi Toscane.

Česa si se naučil v teh nekaj mesecih na terenu?

Predvsem je bilo potrebno vse tiste prej naštete veščine izpiliti in izboljšati, nekatere med njimi se je bilo potrebno naučiti od začetka. Prve izkušnje na terenu pa so tudi že dale nekaj vetra in šole. Predvsem je to delo, kjer se je pametneje izogibati političnim klepetom ena na ena, če pa te že gost ujame v svojo zanko, pa vsekakor ni vedno pametno biti iskren. Svoj gnev do Busha sem zlil ravno gostu, ki je po svojem političnem prepričanju republikanec. Moja osebna filozofija, da je pametneje biti iskren in svoja stališča zagovarjati z ustreznimi argumenti, je bila že v nekaj primerih sesuta v prah. S strani tistih gostov sem dobil zelo slabo oceno, pa čeprav sem jih iz zornega kota potovanja čez teden prepeljal brez napak.

Pogrešaš pisarno, štiri stene, računalnike, ...?

Kljub moji popotniški naravi in stremenju k svobodi delo v pisarni zame nikoli ni bilo odbijajoče, če sem le imel občutek, da dejansko nekaj ustvarjam in da moje delo daje neke stvarne rezlutate. Res pa je, da je zaenkrat ne pogrešam, kljub temu da sem se nanjo po osmih letih dela že lepo privadil.

Od kod prihajajo ljudje, ki se odločajo za tovrstno preživljanje dopustniških dni?

Povprečen gost je Američan vseh starosti, politično običajno konzervativnejših nazorov, sicer pa so to nekateri zelo uspešni posamezniki, od vojnih pilotov, znanstvenikov, pisateljic, veliko je takih, ki so uspeli z nepremičninami, nekaj lastnikov velikih uspešnih podjetij. Backroads stremi k storitvam na najvišjem nivoju, kar se odraža tudi v cenah. Posledično imamo seveda tudi takšno strukturo gostov. Skupno vsem pa je, da so izjemno fizično pripravljeni, tudi tisti, ki so prestopili sedemdeseta. Povsem lahko se ti zgodi, da ne dohajaš ritma nekaterih gostov in medtem ko ti zariplega obraza komaj zajemaš sapo, oni s srčnim utripom še vedno tam spodaj iščejo temo za nov pogovor s tabo.

Nam lahko zaupaš kakšno anekdoto?

Skoraj vsak dan se pripeti kakšna, a če bi se pošalil na svoj račun, bi to zagotovo bilo potovanje v Dalmaciji, kjer smo pri prevozu s Korčule na Hvar naleteli na močan jugo in stoletje staro trabakulo je razmetavalo po morju kot za šalo. Pred tem smo bili s strani kapitana obveščeni o stanju na morju in tako gostom zagotovili tabletke proti slabosti. Kot Pirančan, ki naj bi bil vajen vseh skrivnosti morja, je pač nisem vzel. Po uri vožnje so gostje veselo vriskali ob vsakem večjem valu, sam sem pa z nasilno izpraznjenim želodcem povsem brez moči sedel na krmi lesenjače in čakal naslednji krč, ki mi bo pognal vse dalmatinske dobrote iz želodca, seveda po napačni poti. Naslednji večer smo gostom pripravili predavanje o zgodovini Dalmacije in takrat je nekdo od njih vstal ter prosil za pozornost. V svojem prijaznem nagovoru je izrazil bojazen, da bi se njihovemu leaderju na morju znova pripetilo kaj neprijetnega, zato mi je izročil darilo. V lični škatlici, ki sem jo presenečen odprl pred vsemi gosti, pa sta se skrivali zapestnici, ki preprečujeta slabost. Seveda sem se na svoj račun nasmejal, šala pa je bila kakopak v slast tudi vsem ostalim gostom (smeh).