Četrtek je. Naš zadnji delovni dan na otoku Bwama. Za zdaj so to še zmeraj samo besede, ki jih ne dojamem. Ne dojamem, da smo na koncu naše odprave, da se bomo danes poslovili od vseh sodelavcev in jutri krenili na pot. Tak je plan. In če ne bi že dva dni mantrično drgnili vseh tkanin, ki jih premoremo, bi se mi zdel to samo še en normalen delovni dan. Zdaj, ko ob sončnem vzhodu sedim na naši verandi in opazujem mirno jezero pred sabo in čudovit dan v nastanku, razmišljam o vseh čudovitih dneh, ki smo jih doživeli. Sprašujem se, ali smo resnično imeli tako srečo, da ne morem v spomin priklicati niti enega slabega, omembe vrednega dogodka, ali smo zaradi specifičnosti situacije in mehurčka, v katerem živimo te zadnje tri mesece, toliko bolj tolerantni do sveta okrog nas. In če je to tako, zakaj ne zmoremo obdržati teh kvalitet po vrnitvi v "realni svet"? Najverjetneje takrat spet odigramo vlogo prilagajanja na okolje, v katerega se infiltriramo. Če speljem to razmišljanje do konca, bi lahko rekli, da pač rastemo na tisti zemlji, na katero smo postavljeni. Da je okolje odgovorno za razvoj naše trdoživosti ali šibkosti. Zaradi igre naključja, usode, Boga … ali kakorkoli to razumete.

Nekam v filozofske vode me vleče že od snoči, zato se bom zdaj raje vrnila h konkretnim dogodkom in povzela dneve, ki so sledili od mojega zadnjega pisanja. Čakal nas je še en delovni petek. Posebej ga omenjam zaradi relativno komičnega vložka na koncu dneva, ko so našo kliniko zavzeli srednješolci iz Bufuke. Razlog za množičen obisk ni bila na primer epidemija gripe, ampak čisto navaden šolski test. Kar je najbolj bizarno, je dejstvo, da so za več kot dvajset učencev v šoli organizirali prevoz do naše klinike in jim dejansko dovolili špricanje izpita, očitno opravičenega z vsemi uradnimi in zadostnimi razlogi. Ta neke vrste sistematski pregled sva opravljali midve s Tjašo in potekal je s tako hitrostjo, da so šolarji že s težavo dohajali najina vprašanja s svojimi prirejenimi odgovori. Bilo je kar smešno, ko smo jim na koncu dale vedeti, da poznamo resnični razlog njihovega prihoda in jih zaprosile, naj se učijo za prihodnje teste, ker sami pričakujemo še večje število pacientov v naslednjih dneh in bomo celo brez tovrstnih obiskov zasuti z delom. Po uspešnem zaključku delovnika smo le dočakali vikend in težko pričakovan odhod na gorilla tracking v soboto. In kot vsaka dobra zgodba se je tudi ta začela z zapletom. Kmalu za tem, ko smo izpluli iz varnega pristana pred našo kliniko, smo že po 100 m plovbe utrpeli odpoved motorja. Edmundu se ni posvetilo, da je kantica z bencinom praktično prazna (kljub temu, da to počne čisto vsak dan). Očitno je tokrat računal še na hlape. Ali pa ni prav nič računal. Kakorkoli … Kot nalašč je sonce pripekalo kot za stavo, medtem ko smo čakali na drug čoln, ki bi nas zvlekel na kopno. Ampak še preden smo dosegli Rutindo, so nebo že prekrili črni oblaki in pričelo je deževati. V tem trenutku je absurdnost situacije dosegla višek, ko smo prejeli klic od organizatorja našega izleta, ki nam je sporočal, da ne bo mogel priti do Rutinde ob 15. uri (čeprav so kazalci kazali že 15.20), ker se je pokvaril naš terenec. Rahlo razdraženi in premočeni smo se odločili, da nam ne preostane drugega, kakor da se zapeljemo do Kampale in v Nestu počakamo na razplet dogajanja. Štiriurno čakanje je že pošteno preizkušalo našo potrpežljivost, vendar smo po še dodatnih dveh urah vožnje po luknjastih cestah končno dosegli resort na obrobju parka Bwindi in ob dobri hrani in prvi pravi žimnici (po skoraj treh mesecih) pozabili na neprijetnosti. Naslednji dan je postregel z vsemi aspekti prave pustolovščine: Disney-magičnim sončnim vzhodom, prebijanjem skozi tropski gozd po težko prehodnih potkah (ki so jih naši vodiči in čuvaji ustvarjali le nekaj metrov pred nami) in srečanjem z nam najbližjimi sorodniki, gorilami. Baje si delimo kar 97 odstotkov dednega zapisa, vendar smo nad tem dejstvom mi bili dosti bolj navdušeni in osupli kakor one. Medtem ko smo mi dušili svoje navdušenje s šepetanjem in fotografirali ta epski prizor, so se one mirno predajale poležavanju in okušanju listnatih dobrot. Niti sanjalo se jim ni, da smo ravnokar zaključili triurno sledenje njihovim iztrebkom v želji, da bi jih našli.

Zaradi vznesenosti, v katero smo padli, skorajda nismo čutili napora in utrujenosti. Vse do naslednjega dne. Je pa to edinstveno doživetje sredi neokrnjene džungle bilo neprecenljivo in eno najboljših za vse izmed nas. Zabeleženo je v obliki foto materiala (delo našega dežurnega fotografa Petra), noro dobrih vtisih in celo manjših sončnih opeklinah (smo le imeli srečo, da smo izlet izvedli na najbolj sončen dan). Neprecenljivo! A časa za povrnitev moči ni bilo veliko in naslednji dan smo že veselo odprli vrata naše klinike. Tokrat še v zadnjem delovnem tednu. Očitno so pacienti slišali novico o našem skorajšnjem odhodu, saj so se na otoku zvrstili v še večjem številu kot po navadi. Treba je izkoristiti stvari, dokler trajajo! Se strinjam. In kot da dela že tako ne bi bilo dovolj, smo se v torkovo jutro prebudili z navalom adrenalina. Ob 6. uri zjutraj nas je iz spanca vrglo močno butanje po vratih stanovanja. Ko sem še v temi odprla vrata, sem pred njimi zagledala moškega, ki mi je v paniki in ručigi razlagal nekaj urgentnega. Šlo je za porod! V trenutku, ko je sporočilo prišlo do naših možganov, smo bili že budni in kar skupinsko začeli teči proti kliniki. Ob vstopu v porodno sobo nas je pričakal naslednji prizor: porodnica na porodni mizi postavljena na vse štiri, poleg nje pa njena mati (ali babica), ki je v rokah okrvavljenih do komolcev že držala novorojenčka. Slika, ki smo jo uzrli, nas je samo še dodatno spodbudila k še hitrejšemu ukrepanju in organizaciji obvladovanja situacije. Glavno vlogo je tokrat zasedla Harej in poskrbela za tretjo fazo poroda. Našo kliniko je razveselil še en zdrav novorojenček in kljub zgodnji uri smo si dekleta privoščila malo kokolanja z najnovejšim pacientom. Kmalu zatem, ko je adrenalin popustil, pa smo počasi kapljali nazaj v postelje in si do uradnega odprtja ambulant vzeli še nekaj minut počitka.

Zdi se mi, kot da je s tem naš cikel dogodkov tukaj sklenjen, saj se je že ob našem prvem obisku kinike rodilo novo življenje, tokrat smo pa bili sposobni sami to izpeljati in celo obvladati. Kar dobra popotnica za odhod! In ko zdaj pogledam nazaj na pretekle tedne, lahko rečem, da smo pripravljeni na nove izzive. Naučili smo se veliko. O medicini, o življenju in o ljudeh. Sedaj smo željni novih znanj, novih diagnostičnih zagonetk in novih doživetij. Človek bi rekel, da smo nenasitni. A v znanosti to pojmujemo kot razvoj in inovativnost. Mislim, da smo vsi postali za odtenek boljši na številnih področjih. To je Uganda naredila za nas. In upam, da smo tudi mi vsaj delno povrnili nekaj dobrega tukajšnjim ljudem. Da smo realizirali vsaj del tiste nedolžne, a utopične ideje o spreminjanju sveta na lepše. Seveda si ne delam utvar in vem, da je naše delo tukaj zgolj kaplja v morje globalnih problemov, vendar se še spomnim svojih otroških prepričanj, da če bi vsak izmed nas naredil kakšno dobro stvar za sočloveka, bi živeli v drugačnih pogojih. In vem, da to nikakor niso neke inovativne ideje ali odkrivanje tople vode, ampak ne razumem, zakaj se ljudje preprosto bolj ne zavzamemo drug za drugega. Morda smo še posebej v današnjem času tako prenasičeni z informacijami, da nas poročanja o boleznih, vojnah ipd. pustijo že praktično ravnodušne. Kot da smo že vajeni vsega hudega in sprijaznjeni z nepopravljivostjo situacije.

Pa vendar … Veseli me, da kljub temu med našimi mladimi zdravniki še zmeraj vejeta optimizem in pravšnja mera altruizma. Med našo misijo si ne bi mogla želeti boljše družbe za deljenje te izkušnje. Kvartet v sestavi Harej, Vargi, Tjaše in Petra me je opremil s toliko spomini in zgodbami, da jih je praktično nemogoče vse ubesediti. Pogrešala jih bom. Zelo! Naše skupne večere na verandi ob gledanju zvezd v spremljavi glasbe iz filma The Great Gatsby; naša zaspana jutra, ko obe Maji ne začneta dneva, vse dokler ne zavreta vode za kavo, medtem ko je Tjaša že zaključila z jogo na pomolu; Petrovih pobegov v neznano zaradi notranjega klica po fotografiranju; Vargi, ki vsa prevzeta od slikovitosti sončnega zahoda kriči "Why are you so prettey Uganda, why?!"**; naše večurne turnirje taroka, ki pri Harej sprožijo neopisljivo srečo; nerazložljive navale smeha; Petrovo momljanje v spanju; izlive ljubezni od Mame Bear v obliki palačink; kopanja v mirnem jezeru na sončno nedeljsko jutro; poležavanja v Edirisinem Nestu; skupinsko telovadbo; redke, a sladke kozarce vina ob dobrem filmu … Vse to nas je držalo skupaj v teh tednih in nam pomagalo, da smo svoje delo opravljali po najboljših močeh. Da smo uspešno izvabljali nasmehe na obraze naših pacientov, pregnali številne bolečine, oskrbeli mnogo ran, omogočili branje Biblije brez napora, širili zavest o negativnih učinkih pitja bushere in ne nazadnje številne celo prepričevali o dobrem stanju njihovega zdravja.

Marsikateri pacient je upravičil boj, v katerega smo se podali kakor nekakšni novodobni Don Kihoti, in zaradi njih smo tukaj. Na koncu pa smo dosegli še to, da sami danes razmišljamo jasneje, govorimo drzneje in se smejimo glasneje. Nepozabna izkušnja! A jutri odpiramo že novo poglavje.

La vita e' bella! Če le sledimo rumeni opečnati cesti …

*Življenje je lepo
**Zakaj si tako lepa, Uganda?