Krvodajalstvo ni zgolj dejanje, ki reši življenje, temveč tudi družbeno odgovorno ravnanje, ki krepi zavest o skrbi za druge. Vsaka darovana enota krvi lahko reši tri ali več življenj, pri čemer darovalec ne izgubi ničesar, bolniki pa pridobijo priložnost za normalno življenje.

Zavod za transfuzijsko medicino letos praznuje 70 let. Letno sprejme več kot 60.000 krvodajalcev in pripravi 110.000 enot krvnih komponent. Začetki sodobne transfuzijske dejavnosti segajo v leto 1945, ko so v Centralni vojni bolnici v Ljubljani konzervirali prvih 19 steklenic krvi. Leta 1953 je organizacijo krvodajalstva prevzel Rdeči križ Slovenije, uvedli so prostovoljno, neplačano in anonimno krvodajalstvo. Leta 1955 so ustanovili samostojni Zavod za transfuzijo krvi, ki je zrasel v Zavod RS za transfuzijsko medicino, danes primerljiv z najrazvitejšimi transfuzijskimi službami v svetu.

Zavod je osrednja nacionalna institucija za transfuzijsko medicino in deluje neprekinjeno 24 ur na dan, vse dni v letu. S približno 350 zaposlenimi in mrežo šestih centrov za transfuzijsko dejavnost zbere okoli 70 odstotkov krvi v Sloveniji, letno pa izvede 250 terenskih akcij. Vsako leto pripravi okoli 110.000 enot krvnih komponent, opravi več kot milijon diagnostičnih storitev, izvede več kot 4000 terapevtskih postopkov ter oskrbuje bolnišnice z zdravili iz krvi in plazme, zbrane v Sloveniji, so pred nekaj dnevi navedli v sporočilu za javnost.

Direktor zavoda Peter Kavčič je izpostavil, da sedem desetletij njihovega dela ni le zgodba o krvi, ampak "je zgodba o zaupanju, solidarnosti in napredku". "V Sloveniji se še nikoli ni zgodilo, da bi bolnik potreboval kri, pa je ne bi prejel. To je mogoče le zaradi predanosti krvodajalk in krvodajalcev, zaposlenih ter podpore partnerjev," meni Kavčič. Zatrdil je, da zavod "ostaja prostor, kjer se srečujejo znanje, predanost in srčnost - prostor, kjer življenje teče dalje".

Zgodbe izolskih krvodajalcev

Dovč Vojteh je kri sprva začel darovati predvsem zato, da je imel prost dan, je uvodoma povedal v smehu. "Nato je to ratala humana zadeva. Nehati sem moral zaradi starosti, bil pa sem aktiven darovalec, vsake tri mesece sem imel v koledarju zabeleženo, da grem spet darovati kri," je povedal.

"Nikoli nisem imel nobene neprijetne izkušnje, nikoli težav. Kri sem daroval redno prav zaradi tega, ker je treba ljudem pomagati," pripoveduje. Tistim, ki krvi še niso darovali ali pa so še neodločeni, ali bi stopili na pot krvodajalstva, polaga na srce: "Škoditi ti ne more, lahko samo pomagaš nekomu, mogoče pa boš tudi ti kdaj potreboval kri." In v smehu dodaja: "Nič te ne stane, pa še klobase so dobre."

Tudi Izolanka Marjetka Popovski je že pred leti stopila na pot krvodajalstva. "Delala sem blizu stare transfuzijske postaje v Izoli v domu upokojencev in tam je bilo kar nekaj starih krvodajalk. Tako sem šla kar z njimi, čez cesto. Ko tudi sam delaš v zdravstvu, spoznaš, da je to nekaj, kar lahko še obogati tvoje delo, da lahko pomagaš tudi s tem," opisuje svoje začetke.

Pred dnevi je zabeležila svoj 73. krvodajalski obisk. "In to z vsem veseljem. Privilegij je, da ti zdravje dopušča, da lahko pomagaš tudi drugim," pove. Hodi redno, vsake štiri mesece, kolikor pogosto lahko ženske darujejo kri, le vmes je prenehala v času nosečnosti in enega fizično bolj napornega življenjskega obdobja.

"Zdi se mi, da imamo krvodajalci eno posebno lastnost, kot da bi nas nekaj povezovalo. Krvodajalstvo je kot nek vpoklic. To je poslanstvo, z vso častjo in ponosom," pove. Še posebej pa je pohvalila osebje na izolski transfuzijski točki.