"Naši moški umirajo. Ukrajinski genski bazen izginja. To je vprašanje preživetja našega naroda," je v telefonskem pogovoru z BBC z vzhodne fronte dejal 35-letni pripadnik nacionalne garde Maksim. Med dopustom je na pobudo žene obiskal kliniko v Kijevu in oddal vzorec sperme, ki so ga v okviru državnega programa za vojake brezplačno zamrznili. Če bi padel v vojni, bi njegova žena lahko s tem vzorcem poskušala uresničiti njuno dolgoletno željo po otroku.
Po njegovih besedah je zamrzovanje sperme pomembno ne glede na izid vojne. "Ne glede na to, ali si na prvi bojni črti ali 30 ali celo 80 kilometrov zadaj, ni nikakršnega zagotovila, da si varen," opozarja in dodaja, da ruski droni nenehno preletavajo območja. Stalni stres po njegovih besedah vpliva tudi na reproduktivne sposobnosti. "Moramo razmišljati o prihodnosti in o prihodnosti ukrajinskega naroda," poudarja.
Zamrzovanje spolnih celic so začele zasebne klinike za umetno oploditev ponujati že leta 2022, ob začetku obsežne ruske invazije. Vojaki in vojakinje lahko brezplačno shranijo spermo ali jajčne celice, če bi bili ranjeni ali bi bila njihova plodnost ogrožena. Leto pozneje je prakso uredil tudi parlament in zagotovil državno financiranje programa. Poslanka Oksana Dmitrieva, ki je sodelovala pri pripravi zakona, je poudarila, da vojaki branijo prihodnost države, a lahko izgubijo svojo, zato jim želijo omogočiti to možnost. Program naj bi jim zagotovil podporo, da bodo lahko kasneje uporabili shranjene vzorce.
Prvotni predlog zakona je sprožil burne odzive javnosti, saj je predvideval uničenje vzorcev v primeru smrti darovalca. Spremembe so sledile potem, ko je vojna vdova skušala z moževo zamrznjeno spermo spočeti otroka, a ji to ni bilo omogočeno. Zakon so nato spremenili, tako da se vzorci vojakov hranijo brezplačno do tri leta po njihovi smrti in so partnerju dostopni ob predhodnem pisnem soglasju.
Program je del širšega odziva na poglobljeno demografsko krizo. Ukrajina se je s padanjem števila prebivalcev soočala že pred vojno, ruska invazija pa je razmere še poslabšala. Veliko mladih in zdravih moških je umrlo na bojišču, hkrati pa so milijoni ljudi, predvsem žensk, zapustili državo. Tudi štiri leta po začetku vojne jih veliko ostaja v tujini, saj so razmere doma še vedno težke.
Posledice vojne so vidne tudi v Kijevu. Zaradi napadov na energetsko infrastrukturo je bilo to zimo brez ogrevanja na tisoče stavb. Dmitrieva poudarja, da morajo nadomestiti izgubljeno generacijo mladih ljudi, program zamrzovanja sperme pa opisuje kot majhen, a pomemben korak k izboljšanju demografskega stanja. Ob obiskih fronte vojake spodbuja k pogovoru o spolnem življenju in težavah s plodnostjo ter k razmisleku o shranjevanju sperme. Sprva jim je o tem neprijetno govoriti, a ko se pogovor odpre, se lažje odločijo za vključitev v program.
Državni center za reproduktivno medicino v Kijevu je januarja začel vključevati vojake v program zamrzovanja sperme. Za zdaj se jih je prijavilo približno deset, v prihodnje pa pričakujejo večje zanimanje. V laboratorijih hranijo dolge epruvete z zamrznjenimi vzorci, a tudi tam so vidne posledice vojne – število nosečnic se je od začetka vojne prepolovilo. Po besedah direktorice Oksane Holikove stres vpliva na menstrualne cikle, približno 60 odstotkov pacientk pa jemlje antidepresive, tudi zaradi napadov z raketami in droni. Mnoge odlašajo z odločitvijo za materinstvo, kar sama imenuje "sindrom odloženega življenja". Ženske se bojijo zanositi, če bi morale bežati v zaklonišča.
V takšnih razmerah je vsako novorojeno dete za državo izjemno dragoceno.
Kljub temu zakonodajni okvir ne deluje vedno brez težav. Katerina Mališko in njen mož Vitalij sta si želela otroka, vendar sta imela težave z zanositvijo, za kar Katerina deloma krivi vojni stres. Preteklo zimo so v kliniki imeli tri primerne zarodke in načrtovali prenos, nato pa je Vitalij padel v vojni. Katerina je ostala sama in kmalu izvedela, da ne more nadaljevati postopka z zamrznjenimi zarodki ali moževo spermo. Po več mesecih pravne bitke je sodišče odločilo v njeno korist. Ob branju sodbe je jokala, saj je to pomenilo ohranitev njune družine. Čeprav še ni pripravljena nadaljevati postopka, želi imeti možnost, da nekoč rodi moževega otroka. Prepričana je, da imajo otroci padlih vojakov pravico do življenja v državi, za katero so njihovi starši umrli.
Maksim na fronti deli enako prepričanje. Poudarja, da se lahko vse spremeni čez noč, vendar bo njegova žena imela možnost uporabiti njegov shranjeni vzorec. Po njegovem mnenju je največja ovira prepričati moške, da se vključijo v program.
Po besedah direktorice klinike se številni vojaki soočajo s psihološkimi težavami ter težavami v spolnosti ali pri spočetju, vendar o tem težko govorijo. Maksim meni, da bi morali zamrzovanje sperme vključiti že ob mobilizaciji, podobno kot oddajo vzorca DNK za identifikacijo. Prepričan je, da je treba o tem več govoriti in pojasnjevati, zakaj je to pomembno, saj se mnogi moški za tak korak ne odločijo sami od sebe.
