1. novembra obeležujemo dan spomina na mrtve, ki je tako kot pri nas dela prost dan še v okoli polovici evropskih držav. Med njimi so vse štiri naše sosednje države, Francija, Nemčija, Švica, Poljska, Slovaška, Španija in Portugalska. V Veliki Britaniji, Grčiji, Bolgariji, na Švedskem, Norveškem, Nizozemskem, Malti, Irskem in nekaterih drugih državah pa tega dne ne obeležijo z dela prostim dnem.

Pri nas je prazničen dan namenjen predvsem različnim slovesnostim in obisku grobov svojcev. Kot je za dejala Habinčeva, se danes med prvonovembrske običaje mešajo tudi druge prakse, saj imajo šolarji v tem času jesenske počitnice, ko so pogosti tudi družinski oddihi, prav tako pa se k nam prenašajo tudi običaji noči čarovnic. Obisk pokopališč je tako po njenih besedah le ena od stvari, ki se jo opravi v tem času.

Kot je pojasnila etnologinja, so pri nas še v prvem desetletju po drugi svetovni vojni verjeli, da se v obdobju, ko se dnevi krajšajo in so noči dolge, vračajo duhovi umrlih in morajo njihovi potomci zanje ustrezno poskrbeti. Tako so jim ob več praznikih v tem obdobju puščali na mizi kruh in kozarec vina. Tak običaj torej ni bil značilen samo za 1. november, ampak za več praznikov, in se razlikuje po različnih delih Slovenije, je dejala Habinčeva.

Za praznične dni je bilo po njenih besedah značilno tudi dajanje miloščine revežem, saj je bila miloščina po cerkveni dogmi eden od pogojev, da so duše iz vic lahko potovale v nebesa. Vaškim ali mestnim revežem pa tudi ljudem po maši so tako delili hrano, nahranili so tudi otroke, ki so prišli po domovih.

Nekoč so sveče na grobovih prižigali le najpremožnejši

V sredini 19. stoletja je postal 1. november zelo povezan s postavljanjem Slovencev kot nacije, s prizadevanji za samostojno državo. V tem času so namreč pomen pridobili tudi narodni heroji, zato so se ob prazniku tudi njim na čast odvijali govori in komemoracije, je pojasnila Habinčeva. Pričevanja o krašenju grobov pa se po njenih besedah pojavijo konec 19. stoletja. Ob tem prazniku so grobove, ki so jih večinoma predstavljale zemeljske gomile, okrasili z barvnimi kamni, postavljenimi v obliki različnih simbolov. Še starejši običaj pa je krašenje grobov s cvetjem, ki so ga zaradi daljšega ohranjanja svežine zapičili v zemljo.

Okraševanje s kamenčki in cvetjem, ki ga nameščajo tudi v vaze, se še bolj razširi v 20. stoletju. Kot pojasnjuje Habinčeva, se že po prvi svetovni vojni pojavijo zelo pogoste kritike, da se grobove ureja in krasi samo za 1. november. To je po njenem mnenju primerljivo z današnjimi kritikami, češ da ni v redu, da se pokojnih prednikov spominja samo enkrat na leto. Prav tako pa se danes pojavljajo tudi kritike poplav sveč na pokopališčih, navaja etnologinja.

Po njenih besedah so sveče v zgodovini predstavljale nekaj, kar si v vsakdanjiku večinsko revnejše prebivalstvo ni moglo privoščiti, služile so za izjemne priložnosti, kot so krst, birma in smrt. Višji sloji prebivalstva so sveče na grobovih prižigali že v 19. stoletju, sicer pa so se med večinsko podeželsko prebivalstvo sveče, ki so jih prinašali na grobove, razširile v času med obema svetovnima vojnama. To so bile navadne bele sveče, ki si bile še v 80. letih zelo pogoste, pravi Habinčeva. Danes se ob svečah po njenih besedah sprožajo tudi vprašanja o pomenu ekologije, varčnosti in predelave odpadkov.

Na Slovenski karitas ob letošnjem prazniku 1. novembra opozarjajo na veliko ogroženost našega okolja in velike stiske družin v Sloveniji, zato v okviru dobrodelne akcije Manjša sveča, za sočloveka sreča pozivajo ljudi, naj varujejo okolje in pomagajo družinam v stiski. Vabijo jih, da ob prazniku in tudi skozi celo leto prižgejo manjšo svečo ali eno svečo manj ter tako umrle počastijo z darom za ljudi v stiski. Zbrana sredstva bodo v okviru programa ZAupanje namenili štiričlanski družini z dvema bolnima otrokoma, ki potrebuje sredstva za ogrevanje in plačilo položnic.

V teh dneh sicer poteka tudi več drugih dobrodelnih akcij, s katerimi osveščajo o prekomernem krašenju grobov ob 1. novembru in spodbujajo, da del sredstev za nakup sveč in rož preusmerimo v dobrodelne namene. Prav tako pa na nekaterih pokopališčih organizirajo dobrodelno prodajo sveč.

S spreminjanjem načinov pokopa se spreminja tudi odnos do umiranja

Pokopališča so se skozi zgodovino spreminjala, nekoč so bila najpogosteje okoli mestnih ali vaških cerkva. Najbolj prestižno mesto za pokop ali obeležje je bilo v cerkvi ob cerkvenih dostojanstvenikih, naslednja stopnja je bila na obzidju. Z oddaljevanjem od cerkve se je ta prestižnost manjšala, večinsko prebivalstvo je bilo pokopano v kostnicah. Do 17. stoletja tako pokopališča niso bila kraj pietete, ampak so bila z današnjega zornega kota zanemarjena, bila so prostor druženja, trgovanja, balinanja, kartanja in nekega azila, pojasnjuje Habinčeva.

Z različnimi boleznimi in težnjo po urbanizaciji, kar se je tudi na našem območju začelo dogajati v času Marije Terezije, pa se po njenih besedah pojavi ideja, da je treba pokopališča prestaviti izven območja bivanja prebivalcev nekega naselja. Tako so nastajala nova pokopališča na obrobjih naselij.

Nato pa večje preurejanje pokopališč povzročijo predvsem žarni pokopi, ki so se pri nas močno razširili od 80. in 90. let. Žarni pokopi danes prevladujejo, kar je povezano z racionalnejšo rabo prostora po pokopališčih in s tem povezanimi manjšimi stroški za najemnino in oskrbovanje posameznih grobnih mest, pojasnjuje etnologinja.

Tako se po njenih besedah spreminja tudi odnos do umiranja in smrti. Velika razlika v odnosu je, ali se umrlega upepeli ali se pokoplje njegovo truplo, ki se ga pred tem izpostavi v mrliški vežici. Kot pravi Habinčeva, žarni grobovi tako odražajo neko odmaknjenost, s pokojnikom se ob obredu slovesa ne soočamo neposredno.

Spremenjen odnos do smrti je po besedah Habinčeve povezan tudi s komercializacijo oziroma pogrebno dejavnostjo kot eno od ekonomskih dejavnosti, ki kaže težnjo po individualiziranosti in tržnem razmišljanju. Hranjenje pepela pokojnika na domu pri nas sicer še ni mogoče, poleg zakonsko dovoljene možnosti raztrosa pepela pa se lahko svojci odločijo, da pepel pokojnika shranijo v diamantu, ki ga lahko nosijo kot nakit.

Habinčeva ob tem navaja, da so takšni odmiki od večinskih praks obstajali tudi v preteklosti. Kot pravi, pri tem ne gre za zanikanje kulta mrtvih, temveč zanikanje kulta grobov. Po mnenju nekaterih se namreč odnos do pokojnikov spreminja v odnos do marmorja in do prostora; ker se želijo temu umakniti, se odločijo za drugačne prakse, je dejala etnologinja.

Grobovi so v različnih kulturah pokazatelj družbenega statusa

Kot pravi Habinčeva, v parkovnih načinih pokopališč, kot jih poznajo v Skandinaviji in ZDA, ni toliko poudarka na zunanjosti. Sicer pa velja, da so grobovi v različnih kulturah in ob različnih praksah povsod pokazatelj družbenega statusa živih, ki skrbijo za grobove, četudi samo na en dan v letu, ko naj bi se grobove ovenčalo s cvetličnimi aranžmaji. A pri tem ne gre le za zunanji pokazatelj, temveč tudi za notranjo željo, je dejala.

Raznolikost in podobnost vrednot in pokopaliških spomenikov na območju Evrope bodo letos prikazali tudi v razstavi fotografij, ki jo v prazničnih dneh na pokopališču Pobrežje pripravlja Pogrebno podjetje Maribor, predsedujoči član Združenja evropsko pomembnih pokopališč. S fotografijami iz 16 evropskih držav želijo dvigniti zavest o pomenu kulturne dediščine pokopališč in predstaviti pokopališča tudi kot prireditveni prostor.