Žalostno življenje

Zgodbe nekaterih tujih delavcev v gradbeništvu in avtoprevozništvu v Sloveniji so izjemno žalostne, ugotavljajo izvajalci projekta Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil, ki ga izvajata Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Slovenska filantropija.

Delavci migranti fizično naporna dela opravljajo po več kot 260 ur na mesec, pri čemer njihov delovni čas ne pozna omejitve osmih ur, odmora za malico pa nimajo plačanega.

Tudi obrok si morajo pogosto kupiti sami s plačami, ki to v resnici niso, saj so izplačane na roko ali z osebnih računov, in so, milo rečeno, mizerne. O socialnih prispevkih lahko samo sanjajo. Pogosto je od njihovih prejemkov odtegnjen tudi znesek za delovno obleko in opremo, ki jo morajo po opravljenem delu vrniti, odgovorni pa so lahko tudi za nesreče, (nenamerno) povzročeno škodo ipd.

Za nameček pogosto živijo v nečloveških razmerah, v hišah brez električne energije, je mogoče slišati od izvajalcev omenjenega projekta.

Poskušali že vse, pravih rezultatov ni

"Kaj vse še nismo poskušali, da bi ti delavci prišli do pravice?" je v pogovoru dejal izvršni sekretar pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Goran Lukič, ki je ta teden sodeloval pri predstavitvi primera delavca iz Bolgarije, ki je v okoli pol leta za 1116 ur dela prejel 1850 evrov.

Kot je pojasnil, v primerih kršitev pravic tujih delavcev, ki večinoma prihajajo iz BiH, Srbije, Makedonije in Bolgarije, posredujejo pri delodajalcu, vlagajo prijave inšpektoratom, včasih državnemu tožilstvu, v določenih primerih, ko gre za znamenja gospodarskega kriminala, pa zaznamke pošiljajo tudi Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU).

Inšpekcijski postopki po Lukičevih besedah potekajo prepočasi in ne gredo na roko delavcem, ki pravico potrebujejo takoj. V nekem primeru suma težkega gospodarskega kriminala so se v ZSSS že pred meseci obrnili na NPU, a niso dobili še nobene povratne informacije, kaj se dogaja, je dodal sindikalist.

"Na žalost je tudi to, da uporabljamo vsa razpoložljiva sredstva pravne države, premalo. Učinki so takšni, da določeni delavci dobijo tožbo, a je ne morejo iztožiti, ker delodajalca ni več. Tega pa ni več zato, ker neki drug zakon omogoča, da ta delodajalec ustanovi novo podjetje v zgolj nekaj urah," je bil kritičen Lukič, ki ugotavlja, da je sistem nastavljen v prid delodajalcu.

Po njegovih besedah je priokus, ko morajo povedati delavcu, da je dobil tožbo zoper delodajalca, a si z njo ne more nič pomagati, zelo grenak.

Odgovornost države

Državi pa ne očita le neustreznih zakonskih rešitev oz. "kreganja med zakoni", temveč tudi, da pri javnih naročilih za velike infrastrukturne projekte daje prednost nizkim cenam, hkrati pa si zatiska oči, da te nizke cene "potencirajo" izkoriščanje delavcev.

Dokaz za to je prav omenjeni Bolgar, ki je bil plačan 1,6 evra na uro. Delavec je namreč delal tudi na projektu izgradnje jeseniške dvorane Podmežakla za evropsko prvenstvo v košarki, ki je bil sofinanciran celo z evropskimi sredstvi in za katerega so se uradniki hvalili, kako hitro je potekal, je bil oster predstavnik ZSSS.

Lukič kljub temu še ni izgubil upanja, da se lahko zgodbe tujih delavcev srečno končajo. "Kot sindikalist in človek, ki verjame v pravno državo, imam še vedno upanje, da lahko pridejo do pravice, sicer ne bi šli v te postopke," je poudaril. "Ko prenehaš upati v pravno državo, samo še pospešiš izkoriščanje, saj daš proste roke delodajalcem, da delajo kar hočejo," je dodal.

Javno pismo Bratuškovi, ostanejo pa še institucije EU

V ZSSS se torej ne mislijo vdati in so v petek na premierko naslovili javno pismo, v katerem ji zastavljajo več vprašanj. V prvi vrsti jih zanima, kaj bo naredila, da javni infrastrukturni projekti ne bodo (p)ostali leglo socialnega dumpinga in izkoriščanja delavskih pravic pod krinko politike nizkih cen.

Glede na vzorec, ki so ga zaznali v gradbeništvu, to je, da se v spodnjem delu podizvajalske verige pri velikih infrastrukturnih projektih pojavljajo "črni podizvajalci", s katerimi ni sklenjena nobena pogodba in ki zagotavljajo tuje delavce, nad katerimi se vršijo najhujše kršitve, Bratuškovo sprašujejo, ali bo to še naprej dopuščala.

Zaradi počasnih postopkov na inšpektoratih od premierke terjajo tudi pojasnilo, kdaj bo pristopila do celovite informacijske povezave med podatkovnimi bazami različnih javnih inštitucij, tako da bodo imele inšpekcijske službe neposreden in takojšen vpogled vanje. V zvezi s kadrovsko podhranjenostjo inšpekcijskih služb pa jo sprašujejo še: "Kaj boste naredili, da se razmerje med številom pristojnih inšpektorjev in številom poslovnih subjektov izboljša?"

V ZSSS od premierke konkretne odgovore pričakujejo do petka. In če tudi tokrat premika naprej ne bo in se bodo kršitve pravic tujih delavcev nadaljevale?

"Tudi mi smo na neki točki, ko se moramo odločiti, do katere mere bomo izpostavili problem javnih naročil. V Slovenji se očitno dogaja, da se problemov ne rešuje, temveč se jih pometa pod preprogo, politika pa nanje sčasoma pozabi. Mislim, da smo zelo blizu točke, ko bomo primorani o vseh teh kršitvah, ki se dogajajo v podizvajalskih verigah v okviru javnih projektov z davkoplačevalskim denarjem, obvestiti ustrezne evropske institucije," je sklenil Lukič.