V zadnjih letih tuna v Tržaškem zalivu ni več tako množično prisotna. "Opazil sem nenavadno vznemirjenje skupinice galebov, bili so prav pred gradom, tam pa so se v vodi videli čudni pljuski. Tako sem, zahvaljujoč mirnemu morju, uspel ujeti skupino tunov (Thunnus thynnus), ki so v lovu za dobro ribo večkrat skočili iz vode," je zapisal avtor. Za fotografije, na katerih je vidna boja, pa je v šali dodal, da so to boje, ki označujejo meje zavarovanega morskega rezervata, "tune so torej lovile izven prepovedanega območja", lov je bil torej skladen s pravili.

Lov na tune je bil v preteklosti med različnimi zvrstmi ribolova v Tržaškem zalivu najbolj donosen. Trajal je od avgusta do oktobra, ko so tune, vrste Thynnus Alleteratus, prihajale na skrajni sever Jadranskega morja, se ob obali med Timavo in Trstom obrnile in začele svojo pot nazaj na jug. Najbolj znani so bili slovenski ribiči, ki so tune lovili na poseben način, kot nikjer drugje na svetu, zato je tudi dobil ime 'slovenski tunolov'.

Posebnost je bila uporaba mrež, postavitev izvidniških mest in orografski položaj kraškega roba. Za razliko od navadne tune je bila ta bolj nežna in bolj okusna, zato pa tudi visoko cenjena. Ulov in pobiranje tun so izvajali slovenski ribiči iz Barkovelj, Kontovela, Križa, Nabrežine in Devina. Slovenci so imeli ekskluzivno pravico do tunolova, kar je urejal pravilnik o morskem ribolovu na obalah Jadrana, izdan avgusta 1835. Ta pravica je ostala v veljavi do leta 1954, ko je italijanska oblast zamenjala anglo-ameriško upravo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja in pravico enostransko ukinila.