V zadnjih desetletjih je število satelitov, ki so bili poslani v vesolje, ostalo precej konstantno. Po tem, ko je prvi umetni satelit Sputnik vstopil v orbito leta 1957, so vsako leto poslali med 50 in 100 satelitov. To se je nadaljevalo vse do leta 2010, ko so zasebna vesoljska podjetja, kot je SpaceX, povzročila povečanje števila izstrelitev, ki so v zadnjih letih močno narasle. V letu 2024 so na primer izstrelili raketo vsakih 34 ur in postavili več kot 2.800 satelitov v orbito.

Do maja 2025 je bilo okoli Zemlje že približno 11.700 aktivnih satelitov, od tega je večina v nizki orbiti Zemlje, na višini manj kot 2.000 kilometrov). Po podatkih Urada za vesoljske zadeve Združenih narodov lahko skupno število satelitov, vključno s tistimi, ki ne delujejo več, doseže tudi 14.900, vendar je to težje natančno spremljati.

Vendar pa to število predstavlja le začetek: nekateri strokovnjaki napovedujejo, da bi se lahko število aktivnih satelitov povečalo skoraj desetkrat, preden se bo stabiliziralo. Če se to zgodi, lahko povzroči številne težave za astronomijo, raziskovanje vesolja in okolje.

Eden glavnih problemov, povezanih z naraščanjem števila satelitov, je tudi povečanje količine vesoljskih smeti. Čeprav so mnoge sodobne rakete delno ponovno uporabne, še vedno uporabljajo raketne pospeševalce, ki v vesolju ostanejo dolga leta, preden vstopijo v atmosfero. Ko ti deli trčijo, lahko nastane veliko manjših kosov smeti, kar povečuje verjetnost novih trkov in ustvarja še več odpadkov v vesolju.

Če tega problema ne bomo obvladali, lahko to povzroči verižno trčenje satelitov, zaradi česar bo nizka Zemljina orbita postala praktično neuporabna. Ta problem je znan kot 'Kesslerjev sindrom', strokovnjaki pa že opozarjajo, da bi ga morali obvladati, preden bo prepozno.

Sateliti odbijajo svetlobo, ki se vrača proti Zemlji, kar predstavlja težave za teleskope. Najsvetlejši sateliti lahko ustvarijo dolge svetlobne sledi, ki motijo opazovanja oddaljenih nebesnih objektov.

Sateliti prav tako povzročajo skrito onesnaževanje, kot je sevanje. Nekateri strokovnjaki menijo, da bi lahko raven radijskih motenj povzročila, da bo določene vrste radioastronomije skoraj nemogoče izvajati.

Poleg tega izstrelitve raket sproščajo toplogredne pline v atmosfero, kar prispeva k podnebnim spremembam. Ena izstrelitev rakete lahko povzroči do 10-krat več ogljikovega dioksida kot povprečen komercialni let, čeprav so te izstrelitve precej manj pogoste.

Ko sateliti vstopajo v Zemljino atmosfero, sproščajo kovine. Nekateri znanstveniki menijo, da bi lahko megakonstelacije satelitov sprostile dovolj kovin, da bi to vplivalo na Zemljino magnetno polje, kar bi lahko imelo resne in celo katastrofalne posledice za naš planet.

Čeprav zasebni sateliti ponujajo koristne storitve, kot je povezovanje oddaljenih in prikrajšanih skupnosti s hitrim internetom, pa mnogi strokovnjaki postavljajo vprašanje, ali koristi odtehtajo potencialne nevarnosti. Po mnenju večine strokovnjakov bi bilo najbolje zmanjšati število izstrelitev satelitov, dokler ne bomo bolje razumeli vpliva teh satelitov na okolje.

Poleg tega so nekateri strokovnjaki prepričani, da popolna zaustavitev izstrelitev satelitov ne bi bila izvedljiva, vendar bi bilo smiselno upočasniti tempo, dokler ne bodo vzpostavljeni boljši mednarodni predpisi.