Kaj zdej? A ni UK pa DPP (to sta, btw, po darovčevalski teoriji ena in ista oseba) Taja al pa Seba?

Aja, btw, a je Vidnjević Pišotu že zlezel dovolj globoko v danko? Ma tko globoko kot pri Darku ne bo prišel...

Bleh ... In potem bodo darovčiki pametovali o "kopipejstanju". S skrajnimi unčami umskega napora in sleherno kapljico energije (pa s kakimi 3-4 mladimi raziskovalci kot pomožnim osebjem) si vzamejo 10 dni za rojevanje nekega "izdelka", pridejo na dan s spodnjim skropucalom in nato - vsi samozadovoljni nad svojo inteligentnostjo in umetniškostjo - z njim jadrno posiljujejo forume. No, vi kar nabijajte, darovčiki, vi kar nabijajte. Jaz se bom pa medtem navdihoval ob klasiki. Tejle:

VOLJA DO SILE KOT TEMELJNO GIBALO DAROVČIZMA

Uvod

K pisanju tegale sestavka me je spodbudila želja po polemiziranju z neznanim avtorjem, čigar sestavek z naslovom Razmislek o genezi darovčistične ontologije, je Urbana klobasa nazadnje (se mi zdi, da drugič) objavila med komentarji pod naslednjim člankom: http://www.primorska.info/novice/18515/postopek_volitev_novega_dekana_na_fhs_bo_stekel_oktobra; drugi motiv pa je zoperstavitev siloviti ofenzivi darovčistične stranke, podprti z najnovejšimi sodno-medijskimi razpleti v prid pravovernega jedra teh surovežev.

Strinjam se s tezo neznanega avtorja o volji kot o gibalu darovčizma, a obenem menim, da je to pojmovano vse preveč široko in preslabo opredeljeno, kajti voljo je mogoče kot postulat uporabiti za vsakršno človeško dejanje kolikor nastopa v interakciji z zunanjim svetom predmetnosti in katerega gibalo ni čisti nagon. Zato je potrebno, da kritika darovčizma ne obtiči pri praznih besedah, ki morda zvenijo modro, a v resnici ne povedo prav nič, in da napreduje do končnega uvida, ki mora podati odgovore na vprašanja glede temeljnih (ontoloških) gibal darovčizma.

Poleg tega pa je kolega, verjetno zaradi mladostniške zaletavosti in z njo povezane nerazgledanosti, storil veliko napako pri povezovanju Nietzscheja z nihilizmom, saj je nemški filozof v svojih številnih delih mnogokrat ponavljal, da se s svojim pisanjem zoperstavlja škodljivemu pojavu nihilizma, ki je po njegovem mnenju uničeval evropsko družbo 19. stoletja. Ravno svoj temeljni – in prepogosto napačno dojeti – koncept »volje do moči« je ustvaril kot orodje za borbo proti puščobnim, mehanicističnim in determinističnim interpretacijam narave in človeške družbe, ki so bile takrat na pohodu. Kot temeljna (ontološka) podstat, predpogoj, vodilo in gibalo vsega bitja, je »volja do moči« pri Nietzcheju predstavljala brezpogojno pozitivno, ustvarjalno-uničevalno gibalno silo. S kolegom se potemtakem nikakor ne morem strinjati, da predstavlja »volja do moči« gibalo darovčizma, kajti slednji je izrodek nihilizma, neumnosti, nizkotnosti, primitivizma, strahopetnosti, legalizma in drugih škodljivih pojavov sodobne »pomehkužene dobe«, kot jo je označil Nietzsche. V zameno zato predlagam uvedbo izraza »volja do sile«. V nadaljevanju bom skušal utemeljiti zakaj se mi zdi ta primernejši.

Popolna negativnost Darovčevega bitja

V svojih pisanjih, ki sem jih v zadnjih nekaj tednih redno objavljal na temle forumu, sem večkrat ponovil, da imam Darovčevo bivanje za popolnoma negativno. Kot tako ga pojmujem zato, ker ne ustvarja nobene nove vrednosti. Nekoč sem ga primerjal z mafijcem, a bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi dozdeva, da ta primerjava ne vzdrži, saj je delovanje Darovca celo bolj nično in nizkotnejše kot ono mafijca. Slednjega namreč od Darovca razlikuje to, da proizvaja neko novo vrednost, pa čeprav v negativnosti. Mafija je zgrajena na zadovoljevanju potreb, ki jih družbeno občestvo (utelešeno v državi) določi kot nesprejemljive, in zato prepovedane (glej npr. razcvet mafije v času ameriške prohibicije). S poslovnim delovanjem na nezakonitem trgu uravnava razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Denarne vsote pridobljene z ilegalnim trgovanjem so sicer ustvarjene z negativno dejavnostjo, a ta je obenem pozitivna v toliko, v kolikor je posledica zadovoljitve določenih potreb določenega segmenta civilne družbe in kot taka je zapolnitev vrzeli v kraljestvu povpraševanja, ki so izven dosega legalne trgovine.

Darovčeva dejavnost je mafijski deloma sorodna, deloma pa od nje ravno obratna in ravno ta obrat jo naredi za ničvredno, saj ne zadovoljuje nikogaršnjih potreb razen svojih; recipročnost kot opravičilo za bogatenje pri Darovcu odpade. Za uresničevanje svojega smotra – okoriščanja – se Darko Darovec skriva za fasado legalne ustanove. A medtem ko mafijci pogosto počnejo isto, ko kot krinko uporabijo raznorazna zasebna podjetja, jim je Darko glede iznajdljivosti in ustvarjalnosti manjvreden, a jih po zločinskosti in čisti pokvarjenosti celo presega, ker svojo protizakonitost izvaja kar v okviru DRŽAVNE, torej JAVNE ustanove. Mafija je kot organizacija kriminalnega podzemlja imanentno paradržavna; zato vso novo vrednost proizvaja izven družbenega in državnega nadzora. Predstavlja negativni pol civilne družbe, tega segmenta namenjenega tvornemu zadovoljevanju (in proizvodnji) potreb članov družbe. Darovec pa za razliko od mafijca biva bivanje čistega parazita, saj se pretvarja, da mu gre za izpolnjevanje nekega družbeno sprejemljivega in cenjenega smotra (znanstveno in pedagoško delo), a ga jemlje le kot sredstvo za lastno bogatenje in tiranski menedžment. Tu torej pride do onega usodnega obrata, ko proizvajanje novih vrednosti popolnoma umanjka, kajti za razliko od mafijcev, ki so smoter svojega delovanja našli v zadovoljevanju protizakonitih potreb članov civilne družbe, Darovcu manjka sam smoter delovanja. Tako se vsa njegova dejavnost začne in konča v čistem niču, v tej neskončni in večni temi, v kateri je vse ujeto v nesmiselni začarani krog delovanja zaradi delovanja samega; in zato Darovec ni vreden niti tega, da se ga zmerja z mafijcem. Je le ničvredni pankrt institucionalnega nihilizma.

Morda se je v tem trenutku komu že zasmilil in ta sočutna duša sedaj sama pri sebi tuhta: »Morda je možakarjevo delovanje resnično nično in ničvredno, toda zakaj je treba kot prazen nič označevati vso njegovo bitje, saj je vendar tudi skrben mož in ljubeči očka?« Odgovarjam takole: Če bi bil Darovec le absolutno družbeno nekoristen, torej družbi le v breme, bi bil do njega prizanesljivejši, ker pa je poleg tega, da je nekoristen, za občost še absolutno škodljiv zaradi popolne negativnosti svojega delovanja, mi ne preostane drugega, kot da ga označim za absolutnega škodljivca. Glede zasebnega življenja: Vsakemu živemu bitju rojenemu s funkcionalnimi genitalijami je narava podelila sposobnost plojenja in razmnoževanja in slednjo ima tudi Darko Darovec, a to še ne pomeni, da mu pripada hvala le zato, ker se je sposoben spolno združiti z žensko in jo oploditi; ni ne prvi ne zadnji, ki je to storil. Kot umno bitje, ki živi v okviru človeške skupnosti, ga je treba ocenjevati predvsem po tem, kaj je k razvoju slednje prispeval, še zlasti zato, ker je kot znanstvenik in učitelj izbral izredno pomembno in odgovorno družbeno funkcijo; toda ker je svoj odgovorni položaj ves čas izrabljal le za to, da je na bančni račun nalagal davkoplačevalske denarce, in je zato njegovo izbrano življenjsko poslanstvo ČISTA LAŽ in PRETVEZA, in se je družbi potemtakem popolnoma IZNEVERIL, mi ne preostane drugega kot da izrečem strogo sodbo popolne ničnosti njegovega bitja.

Volja do sile

Zgoraj sem ugotavljal, da si Darovec ne zasluži biti primerjan z mafijci. Temeljno tezo bom obdržal in obenem Darovčevo delovanje primerjal z nekim specifičnim področjem mafijskega delovanja, na katerem je med Darkom in kriminalnim podzemljem najti največ stičnih točk. Gre za izsiljevanje ali za t. i. »reketiring«, dejavnost pri kateri zločinec nedolžnega človeka »zaščiti« pred »grožnjo«, ki jo je ustvaril sam zločinec. Za obrambo pred ustvarjeno grožnjo prestopnik nato od ustrahovanca pobira denarno pristojbino. Z nasilnim dejanjem tako najprej ustvari neko namišljeno grožnjo, ki je zgolj on sam (oz. njegova organizacija), nato pa na njen račun pobira denar, ki ga ni ustvaril sam, temveč je bila to neka že obstoječa vrednost, ki jo je poprej ustvarila žrtev.

Ravno izsiljevanje se mi zdi najprimernejša prispodoba za Darovčevo ravnanje z mladimi raziskovalci. Naj se za jasnejšo in bolj sočno ilustracijo navežem kar na zloglasno Darovčevo izjavo (nekajkrat jo je omenila že Urbana klobasa), ki jo je med potekom neke zgodovinarske konference podal nekemu ljubljanskemu stanovskemu kolegu. Ta se je namreč zgražal nad tem, da se mladi raziskovalci izrabljajo kot vozniki, kavokuhi, natakarji, nosači itd., na kar mu je Darko kot iz topa odvrnil (tole sedaj slišite iz prve roke; darovčiki kot častilci »ustnega citiranja« nimajo nobene pravice imeti pomislekov glede moje metodologije), da si to zaslužijo, češ kaj pa so izbrali tak neperspektiven in bedast študij kot je zgodovina. Prezir do lastne znanstvene stroke pustimo ob strani, saj le potrjuje to, kar že vemo – znanost je za Darka zgolj sredstvo za izživljanje svojih protidružbenih nagonov –, in se raje podrobneje posvetimo ledenemu cinizmu in brezsramni krutosti izrečenega: zaradi brezperspektivnega stanja na trgu dela, si Darovec torej jemlje pravico, da z mladimi raziskovalci počne kar hoče. Obupani kot so, in brez možnosti zaposlitve, ki bi ustrezala njihovi izobrazbi, so pripravljeni početi vse, da le prejmejo tisto svojo uborno plačo, in da jim za določen čas teče delovna doba. Če ima kdo kake pomisleke, ga pričaka odgovor: »Ne stokaj, saj je vsepovsod isto.«

Prvo kar izsiljevalec Darovec v zvezi z mladimi raziskovalci naredi je, da s pomočjo sile ustvari neko namišljeno grožnjo, ko ustvari vtis popolne brezizhodnosti, brezupa in kategorično zanika sposobnost ter tudi možnost posameznika, da bi si lahko svobodno izbral kako drugo usodo kot tisto, da postane Darkov suženj. Ko je nova žrtev enkrat postavljena pred neovrgljivo dejanskost (zgolj namišljene, a obenem od nasilneža ustvarjene) grožnje, in ko je njena svoboda delovanja ter odločanja s tem ozko zamejena, se lahko prične pravi izsiljevalski posel: kraja tujih vrednosti. Tako se zaplenijo raziskovalni rezultati mladih raziskovalcev in pri javnih objavah le-teh se onih, ki so vrednosti ustvarili, ne omenja. A kraja intelektualne lastnine je le ena plat temeljite in do potankosti preračunane izsiljevalske dejavnosti. Druga plat je prav tako usmerjena na prisvajanje neke vrednosti, ki je zločinec ni ustvaril, ampak že obstaja in jo izsiljevalec pridobi z uporabo sile. Konkretno gre za prisvajanje materialnih sredstev, ki jih država vsak mesec nameni za delo mladih raziskovalcev in so na papirju mišljena kot sredstvo za lažjo in kakovostnejšo dosego znanstveno-raziskovalnega cilja mladega raziskovalca. Toda v Darovčevem kraljestvu sile se od vsakega mladega raziskovalca zahteva brezpogojno izbitje iz glave samega dejstva obstoja teh sredstev.

Izsiljevanje je torej ena od plati Darovčevega delovanja glede na gibalo »volje do sile«. Toda to še ni vse, kajti vodilo ima še neko mračnejšo in srhljivejšo plat, ki Darovca izloči iz kraljestva navadnih kriminalcev in nasilnežev, katerih sebičnost in pehanje za dobrinami s pomočjo sile je še nekako mogoče razumeti (ne pa seveda zagovarjati in odobravati), ter ga prestavi v podzemlje bolezenskih sadističnih strasti. Urbana klobasa ne pozna ali pa ni hotela omeniti prvega dela Darkovega omenjenega argumentiranja v prid izkoriščanja mlade, neizkušene in nezaščitene delovne sile. To se glasi nekako takole: tisti, ki si za študij izbere zgodovino, ne more izvirati iz socialno ogroženega okolja in se potemtakem, ker mu to omogoča varnostna mreža, ki so jo okoli njega razpredli roditelji, lahko pri izbiri študija, po domače povedano, preserava. Na prvi pogled v oči bije nelogični razkorak med tovrstnim umovanjem in orisano prakso izkoriščanja stiske mladih ljudi – če njihova stiska ne bi bila resnično pereča, Darovec opisanih izsiljevalskih metod namreč ne bi mogel razviti, uporabljati in o njih tudi javno govoriti. Ne obupajmo prehitro in, izhajajoč iz predpostavke, da gre zgolj za navidezno protislovje, katerega nasprotna pola izvirata iz istega temeljnega principa darovčizma, poiščimo odgovor tam kjer se racionalno neha, in kjer zavladajo nasilneževe iracionalne strasti. Darko nam je z zgornjo utemeljitvijo povedal tole: ŽRTVE NASILJA V TEM, DA JIH MUČIM, UŽIVAJO. Meni namreč, da z izrečenim o preseravanju glede izbire študija, ustvarja neko možnost izbire, ki se zdravorazumskemu (če sem se iz izkušnje z Darovcem naučil česarkoli je to to, da je zdrav razum hudo precenjen, in da je iracionalnost zaradi svoje volje do (na)silnega dejanja veliko učinkovitejša) zunanjemu opazovalcu, zdi popolnoma iz trte zvita, a je v sistemu darovčizma, kjer Šefova beseda gradi resničnost, popolnoma legitimna, in dobi vrednost neke dejanske izbire. Ker mladi raziskovalci niso izbrali ujčkanja doma, in so se raje zaposlili pri Darku, si zato zaslužijo vso nasilje, ki so ga od njega deležni. Darkov um je potemtakem razdvojeni, cinični um serijskega posiljevalca, ki svoje žrtve z naslado trpinči, obenem pa svoja nasilna dejanja sam pri sebi opravičuje s tem, da si je žrtev to sama želela; in če si je to želela, si je to seveda tudi zaslužila.

Srhljiva so torej pota darovčističnega uma in delovanja, a s pomočjo brleče lučke uvida smo našli pot iz zapletenega labirinta in temačne gošče te miselnosti ter za nagrado, kljub nevarnostim prežečim izza vsakega grma, uspeli odnesti dragocen kamen spoznanja: darovčizem temelji na načelu VOLJE DO SILE, zaradi česar se ohranja in širi zgolj z na-siljem, pri-silo, iz-siljevanjem in (metaforičnim) po-siljevanjem.
In ne pozabite: DARKO JE NIČVREDNI PANKRT INSTITUCIONALNEGA NIHILIZMA!

Koga? Mene?

Kaj hudiča pa to sploh pomeni? Infantilnež.

Ma nam Maruško ni povedal da ma takega imenitnega prijatelja: http://buchela.blogspot.com/2013/05/gorazd-drevensek-josip-broz.html
A ve morda o povezavi Drevenšek-Broz kaj več dr. Marko Vidnjević, rektorjev svetovalec in izvrstni TITO-log?

@@@beda
ko mački stopiš na rep, zacvili in
lastna hvala, vrednost mala