XX. olimpijske igre moderne dobe v bavarskem Münchnu je brutalno prekinil izraelsko-palestinski konflikt. Prvič v zgodovini olimpizma se je zgodilo nasilje nad športniki. Zločinski napad na izraelsko delegacijo, ki ga je izvedla teroristična skupina Črni September, je zahteval 17 življenj.

Obraz televizijskega poročevalca Jima McKaya je bil smrtno resen: "Naši najhujši strahovi so se nocoj uresničili. Zdaj pravijo, da je bilo enajst talcev. Dva sta bila ubita že včeraj zjutraj v svojih sobah, devet pa nocoj na letališču. Vsi so mrtvi."

Bil je 6. september 1972. Ura je bila 3:24 zjutraj. Olimpijske igre v Münchnu so kot prve doslej zaradi nasilja začasno prekinili. Prekletstvo ali neverjetna smola, so se spraševali šokirani Nemci. Drugič v zgodovini in prvič v normalnih okoliščinah so gostili najimenitnejši športni dogodek sveta. Gostitelji so se resnično potrudili in naredili vse, da se znebijo psiholoških bremen neslavne, sramotne preteklosti. Spomin na igre v Berlinu leta 1936 še ni povsem zamrl. Podobe so ostale. Nad uspehi temnopoltega Jesseja Owensa nasršeni Führer, dvigovanje rok v pozdrav "Heil Hitler!", magična kamera Leni Riefenstahl … Vse to so v Münchnu skrbno prekrili z debelo plastjo demokracije, modernizma, odprtosti, optimizma in predvsem veselja. "The Happy Games", vesele igre naj bi bile to.

Enajsti dan

Olimpijske igre, na katerih je sodelovalo 121 držav in 7123 športnikov, so se slovesno pričele 26. avgusta, na njih so posebej toplo pozdravili izraelsko delegacijo, ki se je po štadionu sprehodila z mešanimi občutki. Prvič po koncu II. svetovne vojne in nacizma so nastopali na olimpijadi na nemških tleh. Manj kot deset kilometrov od olimpijske arene je Dachau. Simbolika je bila še kako očitna.

Tekmovalci so bili navdušeni nad vrhunskim udobjem in arhitekturo olimpijske vasi. Obiskovalci in mediji so hvalili sproščenost, lahkotnost organizacije in organizatorjev. Policistov skoraj ni bilo videti ali pa so bili neoboroženi, številni varnostniki so bili oblečeni kot civilisti, da ne bi po nepotrebnem vznemirjali ljudi. Enajsti dan se je zgodil Črni September. Dobesedno.

Črni September je bila teroristična skupina, ustanovljena leta 1970 v Damasku. Izšla je iz palestinskih gibanj Fatah in PLO, vendar je bila bistveno radikalnejša. Ime je dobila po tragediji v Jordaniji, kjer je 16. septembra 1970 po neuspelem vojaškem udaru fedajinov kralj Husein razglasil vojno stanje in dal pobiti in izgnati več tisoč Palestincev.

Je Arafat vedel?

Črni September je "zaslovel" prav z napadom na izraelske športnike v Münchnu. Logistično in materialno pomoč je dobival od Fataha, ki ga je uporabljal kot obvodno organizacijo za nekatere svoje najbolj umazane operacije. Črni September je prva moderna teroristična skupina, razdeljena na celice, med katerimi ni povezav, zato jim tudi zveze s Fatahom ali Arafatovim PLO niso mogli nikoli dokazati. Za člane so novačili palestinske in arabske študente v Evropi, umetnike, poslovneže, učitelje ali celo diplomate. Kasnejša Al Kajda bo delovala po istem principu.

Arhitekt terorističnega napada v Münchnu je bil Abu Daoud, visoki funkcionar palestinskega Fataha. Kljub svoji vlogi v terorističnem napadu je preživel vse poskuse izraelskega maščevanja in umrl naravne smrti pred dvema letoma v Damasku. Abu Daoud je imel vseskozi dobre odnose s pokojnim voditeljem PLO Jaserjem Arafatom, za katerega je dejal, da sicer ni bil neposredno vpleten v München, je pa operacijo vseskozi podpiral. Kasneje, kako leto po masakru v Münchnu, je Arafat ukazal, naj Črni September zaradi izjemno negativnega imidža nemudoma ukinejo.

Denar, s katerim so financirali operacijo, je po trditvah Daouda priskrbel Mahmoud Abbas, aktualni palestinski predsednik, čeprav naj ne bi vedel, za kaj bo konkretno porabljen. Po nastanku Spielbergovega filma Munich je Daoud v intervjuju za Der Spiegel dejal, da mu ni ničesar žal in da se niti v sanjah ne bo opravičil za masaker.

Črni september

Avgusta 1972 je več Palestincev po daljšem urjenju v Libiji prišlo v München. Zaradi ohlapnih varnostnih ukrepov so se z lahkoto pretihotapili v olimpijsko naselje. Dva člana Črnega Septembra sta prispela šele dva dni pred napadom. Eden od njiju je bil tudi Jamal Al Gashey, edini preživeli napadalec, ki se še vedno skriva pred Mossadom in živi nekje v Severni Afriki ali celo Siriji. Nihče ni vedel, kdo ali kaj je njihova tarča. Zanjo so izvedeli šele nekaj ur pred napadom. Navodila so bila dana ustno, v enem izmed lokalov na mestni železniški postaji.

Operacijo je vodil Luttif Afif Issa, ki je s sončnimi očali ray ban in belim klobučkom postal ikona teroristov, skrajnežev in revolucionarjev po vsem svetu. Issa dobi stroga navodila, da situacija s talci ne sme trajati več kot 24 ur, kajti potem bo izgubila psihološki naboj in ne bo več učinkovita. Če v tem času izraelska vlada ne bo izpolnila njihovih zahtev, mu zabičajo, naj od Nemcev zahteva letalo, ki jih bo s talci peljalo v eno od arabskih držav.

Napad na izraelske športnike se začne 5. septembra zgodaj zjutraj, ko osem pripadnikov Črnega Septembra prepleza ograjo olimpijske vasi in se neopaženo prebije do svojega cilja. Preoblečeni so v trenirke, v športnih torbah nosijo avtomatsko orožje kalašnikov, ročne granate in pištole tokarev.

Kronologija neke tragedije

4.42 (5. september) – teroristi se zamaskirani pretihotapijo v stavbo z izraelsko olimpijsko delegacijo na ulici Connolly 31. V dveh apartmajih zajemajo devet talcev, dva Izraelca pa ustrelijo v pretepu. Približno 15 športnikov, trenerjev in članov delegacije, med njimi tudi njen vodja Shmuel Lalkin, v zadnjem hipu pobegne;

7.40 – v olimpijski vasi mrgoli policistov, stavba na Connollystrasse 31 je obkoljena. Na prizorišče pridejo nemški pogajalci, ki pa o teroristih ne vedo še nič konkretnega. Zaradi povojne zakonske ureditve vojaški specialci ne smejo posredovati, medtem ko policija ne premore posebne enote za protiteroristični boj in ugrabitve (GSG9 ustanovijo šele leta 1973, tudi zaradi izkušenj v Münchnu);

8.00 – ugrabitelji objavijo svoje zahteve; prost izhod iz ZRN, izpustitev voditeljev Rdečih brigad (RAF) Andreasa Baaderja in Ulrike Meinhof iz nemškega zapora ter 236 Palestincev iz izraelskih zaporov. Če revolucionarne zahteve ne bodo izpolnjene do poldneva, grozijo, bodo začeli pobijati talce. Vsako uro po enega;

9.00 – mediji sporočijo, da je v olimpijski vasi drama; na prizorišču je desetine televizijskih kamer, ki neposredno prenašajo dogajanje na Connollystrasse 31;

10.45 – ugrabitelje obiščejo nekateri arabski funkcionarji Mednarodnega olimpijskega komiteja in jih neuspešno prepričujejo, naj izpustijo talce;

12.00 – ultimat se izteče, a ga vodja ugrabiteljev Issa podaljša za pet ur, ko ga nemški pogajalci zavedejo, češ da še niso dobili odgovora izraelske vlade. Nemška vlada je sicer pripravljena sprejeti vse zahteve, medtem ko se vlada v Jeruzalemu s teroristi noče pogajati;

14.00 – več policistov, preoblečenih v kuharje in dostavljalce hrane, se približa stavbi v upanju, da bodo lahko izvedeli kaj več o ugrabiteljih, njihovem številu, oborožitvi. Načrt propade, ker jih ne spustijo v stavbo;

14.30 – izraelska premierka Golda Meir nemškemu kanclerju Willyju Brandtu ponudi pomoč v obliki specialistov za takšne primere, kar pa Nemci zavrnejo. V München prispe šef Mossada Zvi Zamir kot opazovalec. Zgrožen bo nad amaterizom in splošno zmedo. Zamir je prepričan, da je šlo Nemcem samo za to, da se igre nadaljujejo in da je drama s talci zanje sekundarnega pomena;

15.50 – MOK popusti pritiskom in olimpijske igre se začasno prekinejo. Nadaljujejo se po 34 urah. Vse zastave spustijo na pol droga;

16.30 – pol ure pred potekom ultimata se nemški novinarji skozi okno pogovarjajo z enim od talcev, ki jim pove, da so vsi živi in nepoškodovani. Notranji minister Hans-Dietrich Genscher hoče videti talce in Palestinci mu dovolijo obisk. Genscher predlaga, da izpustijo talce in namesto njih zadržijo njega. Bavarski notranji minister pa jim v zameno za talce ponudi neomejeno vsoto denarja;

16.35 – nekatere televizije poročajo, da bodo ob 17.00 v stavbo vdrli nemški policisti, preoblečeni v športnike in osvobodili talce. Geslo za začetek napada je »Sonnenschein«, sončni žarek. Televizijo gledajo tudi ugrabitelji;

16.45 – kamere neposredno prenašajo gibanje 38 policijskih prostovoljcev iz obmejne straže v trenirkah, ki se pomikajo po strehah bližnjih stavb in pripravljajo za napad. Oblečeni in oboroženi so popolnoma neprimerno. Po prezračevalnih jaških naj bi se pretihotapili v stavbo in presenetili teroriste;

16.55 – v neposredni bližini dogajanja je že okoli 80.000 ljudi, ki jih policija počasi rine nazaj, da ne bi prišli preblizu morebitnega spopada;

17.00 – izteče se ultimat, policija spozna, da je operacija kompromitirana, saj so jo prenašali po televiziji, in jo zato prekličejo;

18.00 – ugrabitelji zahtevajo letalo, ki jih bo odpeljalo v neimenovano arabsko državo. Govori se, da je to Egipt. Nemci pristanejo in predlagajo, da jih Boeing 727 čaka na vojaškem letališču Fürstenfeldbruck;

20.30 – v olimpijsko vas iz neznanega razloga prispejo policijske okrepitve in celo oklepniki;

22.10 – ugrabitelji in talci se peljejo z avtobusom do dveh vojaških helikopterjev Bell, ki pristaneta na zelenici na obrobju olimpijske vasi, in s katerimi poletijo do letališča. Policija le opazuje in presenečeno ugotovi, da je teroristov v resnici osem;

22.35 – helikopterja pristaneta na Fürstenfeldbrucku, vendar drugače, kot je bilo naročeno pilotoma. Na strehi letališke stavbe so skriti trije policijski ostrostrelci, dva sta na drugi strani ploščadi, za helikopterjema. Zaradi takšne razporeditve je njihovo streljanje oteženo, saj strelci s strehe lahko pomotoma zadenejo svoja kolega na tleh. Peterica »specialcev« nima profesionalnih izkušenj, je brez radijske zveze s svojimi kolegi in ima za ostrostrelce neprimerno orožje. »Specialci« nimajo čelad niti neprebojnih jopičev. Zgolj pet jih je zato, ker so njihovi poveljniki domnevali, da je tudi teroristov največ pet;

22.50 – Vodja teroristov Issa in njegov soborec pregledata letalo Boeing 727, če je pripravljeno za polet v Kairo. Lažna posadka, v pilota in kabinsko osebje so namreč preoblečeni policisti, ne ukrepa;

23.00 – Ko se Palestinca vračata proti helikopterjema, v katerih zvezani sedijo izraelski talci, ki jih Palestinci stražijo, nemški ostrostrelci nenadoma začnejo streljati, čeprav svojih tarč ne vidijo najbolje. Vseeno hudo ranijo Issovega namestnika in ubijejo še enega terorista. Preostali Palestinci silovito streljajo nazaj in smrtno ranijo policijskega oficirja. Uničijo tudi večino reflektorjev na letališču, ki se pogrezne v temo. Pred vhodom na letališče se zbere množica novinarjev in radovednežev. Nihče ne ve, kaj se dogaja. Policija šele dvajset minut po začetku streljanja ukaže, naj na letališče pripeljejo oklepniki, ki zaradi prometnih zastojev tja pridejo šele po dobri uri;

00.00 (6. september) – Conrad Ahlers, tiskovni predstavnik nemške vlade, po televiziji zatrdi, da so vsi izraelski talci živi in na varnem, teroristi pa mrtvi. Policijska operacija je bila uspešna, pove. Mediji objavljajo novice o srečnem razpletu krvave drame.

00:02 – ko na letališko pisto pripeljejo policijski oklepniki, vnovič pride do silovitega streljanja, več ugrabiteljev je zadetih. Preživeli Palestinci začnejo sistematično pobijati talce v prvem helikopterju, ena granata prileti v drugega, ki ga eksplozija popolnoma uniči, štirje talci v helikopterju zoglenijo. Trije Palestinci uspejo pobegniti. Dva ujamejo takoj, enega pa čez pol ure s pomočjo policijskih psov primejo na bližnjem parkirišču;

1:30 – vsega je konec: mrtvih je 9 Izraelcev, 5 Palestincev in nemški policist.

3.24 – policija uradno potrdi, da so v operaciji umrli vsi izraelski talci.

Zob za zob, kri za kri

Ko je dan po tragediji izraelska delegacija z enajstimi krstami zapustila München, so v Jeruzalemu že snovali maščevanje. Osmega septembra je izraelsko letalstvo bombardiralo palestinska oporišča v Libanonu in Siriji. Umrlo je dvesto ljudi.

Premierka Golda Meir je ukazala tajni operaciji Gideonov meč in Božji srd, v kateri je Mossad v naslednjih mesecih in letih likvidiral skoraj vse, ki so bili povezani z masakrom v Münchnu.

Nemci so mrtve palestinske teroriste izročili Libiji, kjer je desettisočglava množica njihove krste na ulicah Tripolisa sprejela kot junake in mučenike. Preostale tri žive in ujete člane Črnega Septembra so Nemci čez poldrugi mesec celo izpustili! 29. oktobra 1972 so Palestinci ugrabili Lufthansino letalo z 12 potniki (med njimi ni bilo nobene ženske ali otroka!) in zahtevali, da nemška vlada izpusti tri ujete teroriste iz Münchna, kar se je še isti dan tudi zgodilo in tako so 19-letni Mohammed Safady ter Adnan in Jamal Al Gashey, ki je bil takrat star komaj 18 let, mirno prispeli v Tripoli kot junaki. Na tiskovni konferenci so ponosno povedali, da jim ni žal nobenega mrtvega Izraelca in da je svet končno slišal njihov glas.

Jamal Al Gashey, ki je edini še preživeli in se je vsa ta leta uspešno skrival pred izraelskimi agenti, je v intervjuju za dokumentarec One Day in September leta 1999 povedal, da je ponosen na to, kar so naredili v Münchnu. Do takrat ni nihče vedel za Palestino in Palestince.

Ostala dva terorista je Mossad likvidiral v naslednjih mesecih in letih. Skupaj z njima tudi približno petnajst drugih visokih predstavnikov različnih palestinskih gibanj, za katere je sumil, da so sodelovali pri pripravi atentata na izraelske športnike. Toda to je že druga zgodba…