Pot nas je torej od Kodarinovega mlina vodila naprej ob reki Dragonji, mimo "škril", po lepi dolini, kjer je bilo videti flišna pobočja, nad katerimi rastejo mogočni bori. Med potjo smo videli lepo urejene oljčne nasade, njive in vinograde. Ni torej naključje, da je bila Istra že v starih časih zelo znana po svojih kmetijskih pridelkih, katerih kvaliteta je bila že takrat vrhunska.

Med vožnjo nam je gospa Ingrid Kodarin povedala malo več o reki Dragonji. Dragonja je dobila ime po zmaju. Podobno kot zmaj, ki v pravljicah nenadoma bruhne ogenj ali nevarno zamahne z repom, si Dragonja sama utira takšno pot, ki ji najbolj ustreza. Je hudourniškega izvora, zato lahko povzroča mogočne poplave, čisto nasprotno pa živali v dolini poleti komaj še najdejo kaj vode.

Naš prvi postoj je bil v oljarni "Torklja" ob cesti. Gospa Ternav, ki tam dela, si je kljub temu, da smo prišli nenapovedano, vzela čas, nam razkazala oljarno in razložila njeno delovanje. Konec oktobra je dela veliko, kajti okoliški kmetje sem pripeljejo sveže obrane oljke. Letos je bilo zaradi zelo slabih vremenskih razmer oljk dosti manj kot po navadi in zato tudi manj dobička. Oljarstvo v Istri sega zelo daleč. Starodavni zapisi navajajo, da je že starogrški zgodovinar Pavzanij v enem svojih del omenjal istrsko oljčno olje. Za obstoj in visoko kvaliteto pa si močno prizadeva tudi Društvo oljkarjev Slovenske Istre (DOSI). Poleg tega so oljke prvi kmetijski pridelek, ki je prejel Evropski znak kvalitete.

Končno smo prispeli k našemu želenemu cilju -  h krkavškemu kamnu.

Ta kamen je nedvomno zelo star, toda čas in razlog postavitve nista znana. Visok je približno meter in pol, na obeh straneh je vanj grobo izklesana podoba s človeškim telesom in sončnimi žarki naokoli glave. Mnogi verjamejo, da je na kamnu upodobljen bog sonca in da prinaša zemlji plodnost in rodovitnost. Zanimivo je, da je iz kamnine, ki je ne najdemo v bližnji okolici.

Ko smo se naužili svežega zraka in čudovitega razgleda, se kar nismo hoteli ločiti od istrskih zamaknjenih vasi.

Pa smo jo mahnili še v Koštabono. Na poti smo videli tudi mlin v Pučah, ki danes ne obratuje več. Ta mlin je bil vzrok za prenehanje delovanja današnjega Kodarinovega malna. Nekoč je Pučki mlin veljal za modernega, saj je deloval na elektriko, zato njegovo delovanje ni bilo odvisno od vodostaja reke Dragonje. Kodarinov malen je takrat izgubil svoj pomen. Pučki mlin je bil težko prepoznaven, saj je bil videti kot navadna hiša, brez vodnega kolesa, ker ga za svoje delovanje seveda sploh ni potreboval. 

Končno smo se znašli v Koštaboni, kjer se nam je odprl prečudovit razgled in postalo nam je jasno, zakaj ima vasica tako ime: izhaja iz "costa buona", kar v italijanščini pomeni »lepa obala« oz. pogled na lepo obalo. Obstoj te vasi sega vsaj do antike ali še dlje, saj je v tem času tu stalo Rimsko vojaško oporišče castrum bonae. Ta prelepa vas kljub svoji majhnosti premore kar tri cerkve. Po ustnem izročilu naj bi na mestu cerkve Svete Kozme in Damjana stalo pogansko svetišče, posvečeno boginji zdravja in plodnosti Boni, kar bi lahko bil še en razlog za ime te vasi. Po ogledu Koštabone se je naše potovanje bližalo koncu.

Lepo se je bilo popeljati po koščku Istre in jo še bolje spoznati, predvsem pa si ponovno dokazati, da je včasih prav nesmiselno sanjariti o oddaljenih deželah, ko je pa toliko lepega tako blizu …

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek