Katja Pegan

Pod obsežno monografijo sta se podpisala urednika Mitja Guštin in Salvator Žitko, ki sta med drugim zapisala, da "še ni bilo obsežnejšega preglednega dela o družbenoekonomskem razvoju in današnji podobi Slovenske Istre". "Žal se Gledališče Koper – Teatro Capodistria in vse njegove predhodne oblike v tem pregledu ni našlo. Razen vrstičke na strani 140, kjer izvemo, da je koprsko gledališče nastalo leta 1647 in je večkrat spremenilo svoje ime," je v odprtem pismu zapisala Peganova.

Ob tem je spomnila na publikacijo, ki jo je Gledališče Koper izdalo pred dvanajstimi leti, ob svoji deseti obletnici delovanja, v kateri so zapisali, da gre za gledališče, ki je "drugo najmlajše slovensko poklicno gledališče", da pa "ima gledališko življenje v tem mestu dolgo tradicijo".

Zgodovinski viri omenjajo gledališče v Kopru že v 15. stoletju, v času Beneške republike. "Ker pričujoče pismo ne želi obnavljati zgodovinskih dejstev o prvi čitalnici, pa o Dramskem skupu Istra, pa o ustanovitvi dveh polprofesionalnih gledališč, slovenskega in italijanskega po vojni, pa o prvem profesionalnem gledališču leta 1954 in zadnjem, leta 2000 ustanovljenem današnjem gledališču, in o številnih pogumnih poskusih vmes, bomo to prepustili primernejši priložnosti," piše Peganova.

Ob tem pa še spomni, da je veliko o tem napisala novinarka in gledališka kritičarka Zdenka Lovec, ki je za svoje delo prejela primorsko gledališko nagrado Tantadruj za življenjsko delo.

"Ali koncept tega obsežnega pregleda zavestno ne vključuje tako pomembnega segmenta uprizoritvenih umetnosti, ali ste nanj preprosto pozabili? Ker pozabiti na zadnjih 20 let, pomeni pozabiti na več kot 120 premier, ki so jih ustvarili domači igralci, režiserji, dramaturgi, scenografi, glasbeniki," opominja direktorica.

Koprsko gledališče se namreč ponaša z največ krstnimi izvedbami besedil za otroke. Posamezni koprski gledališki ustvarjalci in kolektivi so prejeli 78 domačin in tujih nagrad. Ob tem Peganova omeni še številne koprodukcije z gledališči drugih držav, ki ustvarjajo mednarodno prepoznavnost Slovenske Istre ter utrjujejo večkulturnost in večjezičnost.

"Ne le deklarativno, ampak dejansko, živo, prisotno. Pomeni pozabiti na številne prevode iz sodobne svetovne dramatike, ki so jih za to gledališče ustvarili avtorji, ki jih najdemo tudi v besedilu Slovenska istrska književnost. Pomeni pozabiti na približno 2000 odigranih predstav po Sloveniji, s katerimi se utrjuje prepoznavnost širšega primorskega prostora," nadaljuje in dodaja, da to pomeni pozabiti tudi na Borisa Cavazzo, Gašperja Tiča, Sašo Pavček, Vlada Šava ter številne igralce in avtorje, ki so v svojih predstavah zavestno in pogumno artikulirali ta prostor.

Predvsem pa to, po mnenju Peganove, pomeni pozabiti na številno občinstvo in Primorski poletni festival, ki povezuje istrske občine.

"Če je temu tako, lahko z novo knjigo o zgodovini gledališča v Istri popravite storjeno škodo. Z veseljem bomo sodelovali. Če pa ste se zavestno odločili, da v vašem konceptu ni prostora za institucije urbane kulture, ker ta ne podpira vaše sklepne misli iz uvodnika: 'v izrednem porastu je prepoznavanje izročila podeželja in številni prebivalci zavestno grade istrsko identiteto', to v nas vzbuja veliko skrb," navaja Peganova, saj meni, da se prav z institucijami ustvarja identiteta oziroma se s pomočjo institucij družba ozre na samo sebe:

"Identiteta brez institucije težko preseže meje plemena, zato gledališče z domačo in tujo dramatiko artikulira ključna bivanjska vprašanja ter je prepotrebno za razvoj in identiteto mesta in prebivalcev ali, kot so zapisali na koprski mestni občini ob deseti obletnici gledališča, 'prav zato ustanovitev profesionalnega gledališča v življenju našega mesta pomeni veliko prelomnico'."

Kot Peganova zaključuje odprto pismo založbi Slovenska matica ter njenima urednikoma Guštinu in Žitku: "Iz vaše zadnje misli v uvodniku je razumeti, da je izročilo podeželja istrska identiteta, kar postavlja večkulturno identiteto Istre in razvoj njenih institucij, ki nas varujejo pred različnimi delitvami in nas delajo strpnejše in bolj odprte, v položaj, ko se bomo morali zaradi prihodnosti z vsemi silami boriti proti takšni ali kakršnikoli delitvi. Istrska identiteta ne more biti ne podeželska ne mestna, ne slovenska ne italijanska, ampak je celovita, vključevalna in tolerantna. In takšna naj tudi ostane."