Še pred sedmo uro zjutraj smo se učenci centralne šole dobili pred kulturnim domom v Hrvatinih, učenci podružnične pa na avtobusni postaji v Ankaranu.

Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se najprej udobno namestili, saj smo vedeli, da bo vožnja dolga. Nato smo v roke vzeli telefone, dali v ušesa slušalke in poslušali svoje najljubše pesmi. Mirno poslušanje najljubših ritmov je prekinil voznik, ki je hotel popestriti pot s "smešno grozljivko", kot bi lahko poimenovali film, ki se je vrtel na mini avtobusnih zaslonih. Zato smo svoje slušalke in telefone za nekaj časa lepo pospravili.

Dolga pot seveda ni mogla miniti brez obveznega postanka za stranišče in mini nakup na bližnjem bencinskem servisu, v primeru, da je kdo izmed nas še imel kaj prostora v svojem, že tako z raznimi dobrotami prenatrpanem nahrbtniku. Iti na tako dolgo pot brez polnega nahrbtnika dobrot je vendar nepojmljivo. Pri nas se namreč ne zgodi, da nekdo ne bi imel ničesar za jesti ali piti, ker je to za nas glavna stvar. Po pavzi in odhodu na avtobus smo še naprej gledali film in se sproti zafrkavali in zabavali ter smejali različnim šalam. Bilo je zelo zabavno.

Seveda smo to, kar smo prej pokupili v trgovini, na avtobusu tudi na skrivaj pojedli in se tako še bolj zabavali, saj so se nekateri naši sošolci zafrkavali med skrivno pojedino in delali strašne grimase ter smešne obraze, da se je cel avtobus samo smejal. Prepričane smo, da ga ni med nami takega, ki se ne bi vsaj enkrat do solz nasmejal. No, to je bil smešni del naše poti, sedaj pa poglejmo še tisto resno, a presenetljivo nedolgočasno plat obiska prestolnice.

Najprej smo si ogledali Mednarodni grafično likovni center. Seveda je bilo zanimivo! Najprej smo spoznali, kako delajo z grafiko, kar nam je pokazal gospod Slavko. V grafični tehniki smo se preizkusili tudi sami in moramo reči, da je bilo zelo zanimivo in zabavno.

Sledil je ogled trenutne razstave ameriškega pisatelja in umetnika z zanimivim naslovom Razrezano, vrinjeno, izrezano. Umetnost Williama S. Burroughsa, ki bo na ogled vse do 7. aprila. 

Rečemo lahko, da je bila ta razstava res zanimiva. Najbolj nas je pritegnilo, ko nam je kustosinja pripovedovala o življenju gospoda Burroughsa, ki je imel zelo rad orožje in je doma streljal v svoja vrata, v strop in v vse stvari, ki jih je videl. Potem ko je vse uničil, mu je bilo škoda denarja in je tako odšel po ulici in streljal sosedom v vrata. To je bilo res epsko. Med drugim je s pomočjo puške šibrovke  ustvarjal abstraktne slike.

Po razstavi smo odšli v Cankarjev dom, ali kot mu pravijo, v slovenski kulturni hram na koncert, kjer je bilo prav tako lepo. Odšli smo v Gallusovo dvorano, ki nosi ime po slovenskem skladatelju Jakobu Gallusu Petelinu. Poslušali smo skladbe iz različnih časovnih obdobij. Najlepše je bilo, ko so igrali jazz, ki je bil med predvajanimi skladbami še najbolj živahen.

Po koncertu je sledil obvezen obisk McDonald'sa na Čopovi ulici, kjer smo se okrepčali, nato pa smo se lahko brez skrbi in s polnimi želodci odpravili nazaj proti domu.

Ker je bil za nami dolg dan, smo bili na poti domov vsi umirjeni in smo pridno gledali film Step Up Revolution.  

Po prihodu v Ankaran in Hrvatine je vsak od nas odšel novim dogodkom naproti in tako smo zaključili naš čudoviti dan v beli Ljubljani.

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek