V torek bomo praznovali praznik vrnitve Primorske k matični domovini v spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe leta 1947, s katero se je večina Primorcev pridružila matičnemu narodu. Že danes pa bo osrednja proslava v Ankaranu. Zgodovinar Jože Pirjevec ocenjuje, da so Primorci sicer "vrnjeni" Sloveniji, niso pa še povsem integrirani.
PRIMORCI PRAZNUJEJO: "Sicer so bili 'vrnjeni' Sloveniji, niso pa še povsem integrirani," ocenjuje zgodovinar Pirjevec
Ankaran
Praznik vrnitve Primorske je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Mirovna pogodba je sicer pod Italijo umestila Benečijo, Rezijo, Gorico in Kanalsko dolino. Tako je izven slovenskih meja, v Italiji ostalo še 140.000 Slovencev. Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi.
Prireditev ob prazniku pripravljajo posamezne primorske občine
Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je državni praznik od leta 2005, vendar ni dela prost dan. Prireditev ob prazniku izmenično pripravljajo posamezne primorske občine, saj je državna proslava organizirana le vsakih pet let.
EXTREME TRAINING PODARJA 100 EVROV GOTOVINE: Začenja se 3-mesečni ekstremni izziv
Na lokacijah v Izoli, Luciji, Kopru in na Škofijah so z izzivom za preoblikovanje postave pričeli v ponedeljek, 7. septembra. "Za vse, ki bi radi sodelovali na eni od štirih lokacij, so prijave še vedno mogoče," poudarja licencirana kondicijska trenerka Vida Macura.
Letošnjo osrednjo proslavo z naslovom Skupaj, pred odprtim morjem bo gostila Vojašnica slovenskih pomorščakov v Ankaranu, osrednja govornica pa bo nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca. Zaradi novega koronavirusa bo prireditev potekala brez gledalcev, mogoče pa jo bo spremljati v neposrednem radijskem in televizijskem prenosu.
Druga pariška mirovna pogodba se je za Slovence sklenila bolje od prve iz leta 1919, je ocenil akademik, zgodovinar Jože Pirjevec: "V času druge smo vojaško zasedli velik del ozemlja, ki smo ga zahtevali zase, spadali smo med zmagovalce, v okviru Jugoslavije smo bili ustanovni člani OZN, imeli smo podporo Sovjetske zveze."
Kljub temu pa Slovenci tedaj nismo dobili vseh ozemelj, ki smo jih zahtevali, niti dostopa do morja. Po drugi strani pa Italijani niso dobili Trsta, glede katerega so se velike sile dogovorile za kompromisno rešitev, spominja zgodovinar.
STO velik udare za Slovence
Tako so ustanovile Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi zagotavljalo enakopravnost med Italijani, Slovenci in Hrvati. "Kljub temu je za Slovence to bil velik udarec, ker smo bili, kot rečeno, odrezani od morja," je dodal Pirjevec. Na srečo STO ni nikoli zaživelo, z Londonskim memorandumom leta 1954 pa je prišlo do dogovora, s katerim je administracijo cone A (Trst) prevzela Italija, cono B pa je še dalje upravljala Jugoslavija. Dokončna meja med Italijo in Jugoslavijo na tem področju pa je bila določena šele z Osimskim sporazumi leta 1975, kar pomeni, da smo postali Slovenci gospodarji Obale z mednarodnega zornega kota šele tedaj, čeprav smo jo za svojo vsekakor imeli že od leta 1954.
Kot je poudaril akademik Pirjevec, je Jugoslavija z Londonskim memorandumom in z Osimskimi sporazumi uredila odnose z Italijo, Za Slovenijo pa je bilo izboljšanje odnosov z Italijo še posebno važno, ker je meja z Videmskim sporazumom iz leta 1955 postala prehodna za obmejno prebivalstvo. Slovenija je bila edina republika znotraj socialističnega bloka, ki je imela tako odprto mejo na zahod. Ko je bila nato z Osimskimi sporazumi meja med bivšo cono A in B še dokončno zakoličena, Slovenija tudi ni več potrebovala vojaške zaščite 'južnih bratov'. "Lahko si je dovolila osamosvojitev. Da ne govorimo o pomenu Kopra, ki je postal slovensko okno na Mediteran," razmišlja zgodovinar.
Pirjevec ima sicer prav zaradi dejstva, da je bil Ankaran leta 1947 na papirju del STO, dvome o upravičenosti izbire lokacije letošnje proslave: "Z druge strani pa gre očitno za potezo, ki naj Italijanom pove, da je ta del Istre naš. Proti temu nimam nič, a pod pogojem, da tudi povemo, da gre za ozemlje, kjer je italijanski živelj enakopraven s slovenskim."
Na splošno pa Pirjevec meni, da so danes Primorci sicer 'vrnjeni' Sloveniji, niso pa še povsem integrirani. "Občutek imam, da v Ljubljani nimajo pravega odnosa do Primorske," pravi zgodovinar, ki je pri tem kot primera navedel težave pri gradnji proge drugega železniškega tira, ki naj bi povezala koprsko pristanišče z zaledjem, in ljubljansko indiferenco v zvezi z dogajanjem na koprski univerzi v času rektorja Dragana Marušiča.
Glede odnosa Slovenije do zamejcev, ki so po letu 1947 ostali v Italiji, pa so ti po mnenju Pirjevca, ki je tudi sam zamejec, Ljubljani bolj v breme kot kaj drugega: "Ne ljubi nas, ne pozna nas in nas ne vidi kot potencialno bogastvo".
Nikoli se ne bomo počutili kot del Slovenije,ker smo od notranjcev preveč drugačni.