Premikajoči se tanki, vojaški konvoji, porušene stavbe, neprekinjene sirene za zračno nevarnost in napadi z droni so kruta vsakdanjost v delih Ukrajine. Za večino mladih v Nemčiji je prostovoljni odhod na fronto nepredstavljiv, kljub temu pa so tudi takšni, ki se želijo pridružiti ukrajinski vojski in podpreti državo v boju proti ruski invaziji.

Osemnajstletni Noah iz Darmstadta je eden izmed njih. Poleti je opravil strokovno maturo za IT-tehnika, v prostem času pa razvija aplikacije za izračunavanje poti izstrelkov in upravlja civilne drone. Njegova želja je, da bi se pridružil ukrajinski enoti za brezpilotne letalnike. "Raje bi se priključil enoti za drone, ker mi je to področje že deloma poznano," je povedal za Y-Kollektiv.

Zaveda se, da vojaško delovanje v Ukrajini pomeni tudi ubijanje ljudi. "To se počne, kolikor koli brutalno ali cinično se sliši, zaradi višjega cilja – da se ohrani svetovni demokratični red," pravi Noah.

Petindvajsetletni Franco je želel pomagati humanitarno, a je hitro spoznal, da Ukrajina ne potrebuje obrtnikov, temveč vojake. Ta izšolani mojster krovstva je na bojišču že dve leti. Od tovarišev, s katerimi je prišel v Ukrajino, se danes ne bori več nihče. "Pet jih je umrlo, ostali so hudo ranjeni," pravi Franco. Vsi so bili iz Evrope.

Koliko nemških prostovoljcev se trenutno bori v Ukrajini, ni znano. Po ocenah ukrajinskih oblasti gre verjetno za več sto ljudi. Tisti, ki se želijo pridružiti vojski, se lahko prijavijo prek spleta, na primer prek Mednarodne legije za obrambo Ukrajine. Spletne prijave sprejema tudi posebna enota Azov International Battalion.

Na dejstvo, da se osemnajstletniki prostovoljno prijavljajo, Franco gleda z veliko previdnosti. "Seveda so tudi takšni, ki nimajo pojma, v kaj se spuščajo. Zato jim odkrito povedo: tukaj lahko izgubiš življenje, ker to ni tabor za urjenje."

Zaradi velike nevarnosti ciljanih zračnih napadov je enota, v kateri se nahaja, nameščena na tajni lokaciji, v tako imenovani varni hiši v okolici porušenega Harkiva. Številne mestne četrti so popolnoma uničene. Mesto je od ruske frontne črte oddaljeno le okoli 30 kilometrov, v obrobnih delih pa skoraj vsak dan prihaja do napadov z droni. Kljub temu je v mesto še vedno mogoče prispeti z vlakom.

Dvajsetletni vojak z vzdevkom "Lefty" se prav tako bori na bojišču pri Harkivu. Vzdevek je dobil, ker, kot pravi sam, z levo roko strelja skoraj enako dobro kot z desno. Njegov oče in ded sta bila vojaka. V Ukrajino je prišel pri 18 letih, kmalu po koncu srednje šole. "Vsi ti zločini, ki so se tam zgodili, so bili zame nesprejemljivi, še posebej na evropskih tleh," pravi. Z njim in njegovim soborcem Stratom, ki je napol Norvežan in napol Švicar, so se novinarji srečali na parkirišču v bližini bojišča.

Za "Leftyja" je ruska agresija napad na demokracijo, ki jo je treba braniti. Ne želi dovoliti, da bi še več ljudi padlo pod ruski vpliv. Priznava pa, da ga deloma žene tudi želja po pustolovščini. "Vedno so tudi dobri trenutki, zlasti po misiji – spomini in zgodbe, ki jih nosiš s seboj. Vse je v redu, dokler nihče ne umre." "Čeprav se sliši neumno," dodaja, "se včasih vse skupaj zdi skoraj kot videoigra. A hkrati si nenehno soočen z bližino smrti."

Na bojišču vojaki nenehno umirajo. Koliko ukrajinskih vojakov je do zdaj padlo, ni znano, saj Ukrajina teh podatkov ne objavlja. Predsednik Volodimir Zelenski je februarja v intervjuju z novinarjem Piersom Morganom povedal, da je bilo ubitih 45.100 vojakov, okoli 390.000 pa ranjenih. Teh številk ni mogoče neodvisno preveriti, vojaški strokovnjaki pa ocenjujejo, da je dejanska izguba lahko precej večja.

Tako kot "Lefty" se je tudi Noah iz Darmstadta pri 18 letih brez vednosti staršev odpravil v Ukrajino. V kavarni v Kijevu se je srečal z rekruterjem enote Azov International. Polkovna enota Azov velja za elitno, čeprav je bila v preteklosti sporna zaradi povezav s skrajno desnico. Po lastnih navedbah se danes od takšne ideologije jasno distancira.

A v vojsko ne sprejmejo vseh, ki si želijo bojevati. Po pogovoru Noah dobi zavrnitev. Rekruter mu pove, da je še prezgodaj. "Zdaj se pogovarjam z otrokom, ne z vojakom," je povedal za Y-Kollektiv. Kljub razočaranju Noah ne obupa. Razmišlja, da bi Ukrajini poskušal pomagati na drugačen način, na primer z delom v ukrajinski obrambni industriji.