Preiskava novoletne tragedije v švicarskem letovišču Crans Montana, kjer je v požaru v nočnem klubu umrlo 40 ljudi, je pokazala, da so požar najverjetneje zanetile iskre iz tortnih fontan na steklenicah šampanjca. Javnost pa pretresajo tudi posnetki, ki krožijo po družbenih omrežjih. Na njih je videti mlade obiskovalce, ki v trenutkih neposredne življenjske ogroženosti dogajanje snemajo s telefoni, namesto da bi se umaknili na varno ali pomagali drugim.

Po navedbah švicarskih oblasti se je ogenj po stropu kluba razširil izjemno hitro, številni obiskovalci pa so ostali ujeti v prostoru. Kljub očitni nevarnosti so nekateri udeleženci dogajanje beležili s pametnimi telefoni, kar je sprožilo burne odzive in vprašanja o vplivu digitalne kulture na vedenje mladih v kriznih situacijah. Zaradi tega pojava smo se obrnili na Miho Kramlija, priznanega psihoterapevta in strokovnjaka za kemične in nekemične odvisnosti ter vodjo Centra za zdravljenje zasvojenosti v Zdravstvenem domu (ZD) Nova Gorica, ki se že vrsto let ukvarja z digitalno zasvojenostjo in vedenjskimi vzorci mladih.

Posnetki iz kluba v Crans Montani, na katerih je videti mlade, ki med požarom snemajo dogajanje namesto, da bi se umaknili na varno ali pomagali drugim, po besedah Mihe Kramlija niso naključje. Gre za posledico dolgotrajne izpostavljenosti virtualnemu svetu, ki močno vpliva na delovanje možganov in odzivanje v realnih kriznih situacijah.

Miha Kramli, psihoterapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v ZD Nova Gorica

Kramli: "Možgani se naučijo, da je zaslon realnost"

Kot pojasnjuje Kramli, se možgani človeka, ne glede na starost, učijo iz izkušenj, ki jih doživljajo najpogosteje. "Če nekdo pet, osem ali deset ur na dan preživlja v virtualnem svetu, se bo v realnem življenju odzival na podlagi virtualnih izkušenj, ne realnih," opozarja. V virtualnem okolju so nevarnosti nadzorovane, popravljive in brez resničnih posledic, v resničnem svetu pa to ne velja. "V igri lahko ogenj pogasiš z enim klikom. V resnici pa ni virtualnih gasilcev. So opekline, dim, panika in smrt."

"Možgani se prepričajo, da je bistvo življenja na 20 ali 40 centimetrih – tam, kjer je zaslon. Ne zmorejo zaznati širše slike, obzorja, dogajanja okoli sebe." Zato se v trenutkih neposredne ogroženosti ne vklopi osnovni alarm za preživetje: beži, pomagaj, reši se.

#CransMontanaFire: Tragedy strikes at Swiss ski resort! Fire at Le Constellation bar kills 40, injures 115+ during New Year's bash. Police rule out terrorism, investigation underway. Emergency services rush to scene. #SwitzerlandBlast #Switzerland pic.twitter.com/BWLirDV868

— Lokmat Times Nagpur (@LokmatTimes_ngp) January 2, 2026

Pri tem ne gre zgolj za mladostnike

"To se dogaja tudi odraslim. Ko človek večino svojih izkušenj doživlja skozi virtualni svet: skozi igre, posnetke, simulacije, potem v realni nevarni situaciji odreagira na podlagi virtualnih izkušenj, ne pa realnih," poudari Kramli.

Po njegovih besedah gre za nevaren pojav, pri katerem se virtualnost dobesedno podaljša v realnost. "To, da nekdo med požarom snema, pomeni, da realnost zanj ni bila dovolj močna, da bi ga ‘prebudila’. Njegova človeška čustva so zamrznjena v virtualnem svetu." Tak posameznik po Kramlijevi oceni ni brezbrižen, temveč potrebuje pomoč. "To so ljudje, ki so izgubili stik s sočutjem, z angažiranostjo, s samožrtvovalnostjo. In to ni nekaj, kar se popravi čez noč."

1700 ponovitev za nov začetek

Posebej zaskrbljujoče je, da snemanje ni prenehalo niti po izhodu iz kluba, ko so bili nekateri že poškodovani. Kramli to vidi kot dokaz vse večje otopelosti za trpljenje drugih. "Človek, ki je leta in leta v virtualnem, izgublja stik z naravnimi človeškimi čustvi. Govorimo o zamrznjenih čustvih." Takšni posamezniki po njegovih besedah potrebujejo dolgotrajno terapevtsko obravnavo. Ne zato, ker bi bili slabi ljudje, temveč zato, ker njihov živčni sistem ni več usposobljen za realne odzive.

"Da človek opusti star vzorec in razvije novega, potrebuje približno 1700 ponovitev. Govorimo o letih. To je resen alarm za družbo."

V svojem delu se vse pogosteje srečuje z ljudmi, ki priznavajo, da življenje doživljajo predvsem skozi zaslon. "Vedno več je otrok, mladostnikov in odraslih, ki ne živijo svojega življenja, ampak igrajo vloge, ki jih diktira virtualni svet," opozarja.

Digitalni izdelki oblikujejo vedenje že v zgodnjem otroštvu

Digitalni izdelki so po njegovih besedah načrtno oblikovani tako, da spodbujajo navezanost, posnemanje in izgubo lastne identitete: "Tudi navidezno nedolžne igrice za majhne otroke so oblikovane tako, da v možganih prebujajo potrebo po vedno daljšem stiku. Otrok ne le igra, začne posnemati lik, prevzema njegove lastnosti. Vedno manj pa ima prostora za razvoj lastnih želja in kompetenc."

Te posledice so po njegovih besedah že vidne tudi na področjih, kjer gre za varnost in življenja: v prometu, podjetjih, celo v letalstvu. "Imamo primere nasilja na delovnih mestih, ker nekdo sledi TikTok izzivom. Imamo težave v cestnem prometu, pri voznikih tovornjakov. Tudi v letalstvu. To ni prihodnost. To je sedanjost," poudarja.

Kdo postavlja meje?

Velik del odgovornosti vidi tudi pri starših, šolah in družbi, ki takšno vedenje pogosto normalizira. A hkrati opozarja, da so mnogi starši že sami zasvojeni. "Kako bo zasvojen starš otroku postavil meje? Zato je nujna vloga države." Kramli primerja regulacijo tehnologije s prometnimi pravili. "Na avtocesti ni demokracije. Znaki so tam zato, da pridemo varno do cilja. Enako mora veljati za tehnologijo."

Po njegovem mnenju bi morale države bolj odločno postaviti okvirje uporabe tehnologije, zlasti pri otrocih in mladih. "To ni napad na tehnologijo. To je pravilna vključitev tehnologije v življenje."

Kot primer navaja države, ki so že ukrepale: Avstralijo, Južno Korejo, Francijo, skandinavske države in opozarja, da Slovenija pri tem zaostaja. "V imenu človekovih pravic dopuščamo, da se ljudje lomijo in propadajo. Prave človekove pravice so v tem, da človeku omogočimo, da ostane funkcionalen," opozarja.

Gibanje rešuje možgane

Za konec poudari še pomen realne, telesne aktivnosti. "Človek ima deset prstov, vsaka blazinica ima tisoče senzorjev. Gibanje, fizična aktivnost hranijo možgane z realnim življenjem. Če je človek aktiven, mu ura ali dve virtualne zabave ne bosta škodili. Če pa je ves dan pasiven in samo drsa po zaslonu, je lahko že pol ure usodnih."