Klub Marina na Ajševici, kjer se je v času delovanja zvrstilo 532 prostitutk in 148.000 obiskovalcev, je bil bordel in ne velnes center, je v svoji zaključni besedi zatrdila tožilka specializiranega državnega tožilstva Maja Veber Šajn.

Po njenih besedah so Racman, Kojc in Šurbek izdelali in izpeljali poslovni načrt, kako služiti z organiziranjem prostitucije. Čeprav so se zavedali, da je v Sloveniji to prepovedano, so odprli lokal po vzoru kluba s prostitutkami v avstrijskem Beljaku, pri tem pa so dejansko dejavnost prikrivali pod krinko kluba za velnes in savno, je še dejala. Ternovec je imela po mnenju tožilstva manj premoženjske koristi, a je imela kot operativna vodja lokala tudi odločilno vlogo pri izvajanju dejavnosti.

Tožilstvo: Izkoriščali so slab ekonomski položaj prostitutk, ki so bile večinoma Romunke

S tem naj bi omenjeni zagrešili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije v okviru hudodelske združbe. V Sloveniji prostitucija ni nezakonita, če pri tem sodelujeta samo dve osebi, čim ima od tega korist nekdo tretji, pa gre za zlorabo in kaznivo dejanje, je dejala tožilka.

Sergej Racman

Klub Marina je lahko obratoval le zaradi tega, ker so bile v njem prostitutke, za to so bili vsi prihodki nezakoniti, je še ocenila. Izvedenci so izračunali 22,5 milijona evrov protipravne premoženjske koristi. V to so vključeni prihodki družbe Cratos, ki je neposredno upravljala lokal, pa tudi drugih družb v lasti Racmana, Šurbka in Kojca, katerim je Cratos nakazoval denar za domnevno fiktivne storitve.

Obtoženci naj bi tudi izkoriščali slab ekonomski in socialni položaj prostitutk, večinoma Romunk, ki so bile zato v podrejenem položaju. To sicer ni bistveno pri dokazovanju kaznivega dejanja, je pa pomembno za višino kazni, je še zatrdila tožilka.

Jože Kojc in zagovornik Franci Matoz

Tožilstvo: Ženske so morale poslati svoje fotografije in telesne mere

V treh urah govora je spomnila na dokaze, ki so jih predstavili v prejšnjih 71 narokih. Medtem ko obtoženci vztrajajo, da s prostitutkami niso imeli nikakršnega poslovnega odnosa, ker so bile le gostje lokala, v katerem so se lahko intimno družile z gosti, je tožilka naštela ugotovitve, ki kažejo nasprotno.

Moški so v lokal vstopali prosto, ženske pa so morale imeti rezervacije. Da so jih dobile, so morale poslati svoje fotografije in napisati svoje telesne mere, je dejala tožilka in dodala, da so nekatere pošiljale tudi izvide ginekoloških testov za spolno prenosljive bolezni.

Po trditvah tožilke so bile ženske organizirano nastanjene v hotelu. V klubu so morale biti oblečene v erotično perilo. Tam so bile prisotne po 12 ur na dan, v tem času so imele do 15 strank. V treh izmenah je bilo dnevno prisotnih povprečno 50 žensk. Povsod so jih spremljali s kamerami. Receptorke so beležile čase prihodov in odhodov. Vsaka je morala imeti vzdevek, s katerim so jo vpisovali v evidence. Na recepciji so beležili tudi njihovo angažiranost pri pristopanju do moških. Za odsotnost ali predčasen odhod so bile kaznovane. Tudi v primeru bolezni so morale odsotnost napovedati nekaj dni prej, je nadaljevala tožilka.

Dejan Šurbek (na fotografiji desno) in zagovornik Janez Koščak

Vse prostitutke v klubu so moškim za pol ure druženja zaračunale 70 evrov. To je enak znesek, kot so ga morale same vsak dan plačati ob vstopu v lokal. Plačevale so še 25 evrov za prenočitev v hotelu. Tako so lastnikom kluba plačale po 2800 evrov na mesec, je izračunala tožilka.

Po njenem mnenju se je večina deklet odločila za prostitucijo iz socialno-ekonomskih vzrokov, veliko jih je poskušalo na ta način preživljati otroke ali družino. Kljub temu, da so prišle prostovoljno, so bile ob prihodu v tujo državo posebej ranljive, hudodelska združba pa jih je imela v podrejenem položaju, tako da jim je ob vsaki kršitvi nenapisanih pravil zagrozila s preklicem rezervacije. To so bile "nevidne verige", saj bi ostale brez vira dohodka, je dejala tožilka.

Da ni šlo za velnes klub, po mnenju tožilke kaže tudi to, da je bila savna majhna, primerna domači rabi. Na računih, ki so jih gostje dobili, je bil kot najvišja postavka zabeležen ogled filma. Teh v majhni kinodvorani sploh niso predvajali, čeprav so podjetju Kolosej plačevali velike zneske za najem vedno istih filmov. Zaradi takšnih plačil povezanim družbam je podjetje Cratos ves čas izkazovalo izgubo, je med drugim še zatrdila Veber Šajn.

Pred koncem dokaznega postopka so sicer včeraj zaslišali še dve priči, državna tožilca, ki sta izdala odredbe o izvedbi tajnega opazovanja in poslušanja ter navideznega odkupa storitev v klubu Marina.

Vesna Ternovec

Šurbkov zagovornik Miha Šošić je menil, da so bile nekatere preiskave nezakonite. Spraševal je, ali je tajni policijski sodelavec opravil navidezni ali dejanski nakup spolnih storitev. Tako Jože Levašič kot Marjeta Peraj Vlaj sta dejala, da je izvedba odredbe stvar taktike in metodologije policijskega dela, zato tega nista preverjala. Ocenila sta tudi, da policist ne bi prekoračil pooblastil iz odredbe, če bi dejansko imel spolni odnos z oškodovanko, od katere je pridobival informacije. Levašič je sicer pojasnil, da je to njegovo mnenje, medtem ko sodna praksa glede tega ni enotna.

Šošič je želel zaslišati tudi tožilko Veber Šajn, vendar sodni senat tega ni dopustil.

Obramba bo imela zaključno besedo na naslednjem naroku, 20. maja.