Fotografije so simbolične. 

Po tem, ko je prebrala članke na temo trgovine z novorojenčki v nekdanji Jugoslaviji, je v naše uredništvo poklicala priletna gospa iz Maribora in nam s tresočim glasom zaupala žalostno zgodbo, ki jo je zaznamovala pred 44 leti. Leta 1975 je rodila v mariborski porodnišnici. V večernih urah je na svet prijokala deklica, živa deklica. Punčke ni nikoli videla, saj jo je medicinsko osebje takoj po porodu odneslo stran. "Vso noč sem jokala in se spraševala, kaj se je zgodilo z mojim otrokom. Sestre so mi rekle, da mi bo to povedal zdravnik," se spominja naša sogovornica.

Naslednjega dne jo je ob 11. uri res obiskal zdravnik in ji povedal, da je otrok umrl. Ko je vprašala, ali lahko deklico vidi, ji je odgovoril, da ne, ker je dojenčica že na poti na pokopališče. "Zašili smo jo v trebuh drugega mrliča," ji je hladno pojasnil. Skrušeno Mariborčanko so po dveh dneh izpustili iz bolnišnice. Kot nam je še pojasnila, je rodila mlada, vsa nosečnost je potekala brez komplikacij, nič ni kazalo na to, da bi lahko bilo z njenim otrokom nekaj tako zelo narobe, da bo po porodu umrl.

Podobno izkušnjo je doživelo več žensk, veliko preveč. Vsem je skupno, da po smrti dojenčka, bodisi se je že rodil mrtev bodisi je umrl nekaj ur po porodu, trupelca niso smele videti. Družina ga ni smela niti pokopati. "Bila sem mlada, prestrašena, ničesar nisem upala več vprašati. Zjutraj so mi prišli povedati, da ni preživel noči. Njegov jok slišim še danes. Če bi razmišljala takrat tako, kot razmišljam danes, bi zahtevala, da ga hočem videti!" je pod člankom o trgovini z dojenčki priznala naša bralka.

Časi naj bi bili drugačni, zdravnike naj bi takrat častili kot bogove. "Še zdaj so za veliko ljudi 'dohtarji' bogovi in bogovom je treba verjeti in se ne upirati, čeprav drugače misliš. /.../ Tudi če bi ti štirideset let nazaj kričala, je vprašanje, če bi kaj dosegla, mogoče bi dobila še kako pomirjevalo v rit," se glasi eden izmed komentarjev, napisan v odgovor tistim, ki 'pametujejo', zakaj matere v bolnišnici niso zahtevale, da jim otroka kljub vsemu pokažejo.

Včasih je bila praksa drugačna. Veljalo je pravilo, da mrtvorojenega otroka materi ne pokažejo, niti ji ga ne dovolijo pokopati. "Rekli so, da je last države, po zakonu Juge je bil njihov," je odgovor, ki ga je dobila ena izmed naših bralk, ko je povprašala, če lahko pokoplje svojega dojenčka. Spet drugi pravijo, da naj bi bila pravila drugačna za otroke, ki so se rodili živi, a so nato umrli v bolnišnici. "Če pa otrok po rojstvu živi nekaj minut ali več in umre kasneje, ga dajo staršem, da ga pokopljejo z imenom. Če živi otrok po rojstvu nekaj časa, dobi ime in datum rojstva in smrti." Mnogo zgodb sicer nasprotuje tej trditvi, kot prva že zgoraj opisana zgodba, ki nam jo je zaupala gospa iz Maribora. Danes naj bi bila sicer praksa drugačna. "Če ti umre otrok, imaš na izbiro, ali ga hočeš videti ali ne. Včasih pa teh umrlih otrok niso pokazali, češ da je to prehudo za starše," trdijo nekateri. 

Pa je res prehudo? Ali ni huje, da se od otroka ne moreš niti posloviti? Mati ga pod srcem nosi devet mesecev, se napreza, da ga spravi na svet, nato pa ga ne more niti objeti. "Za mame mora biti to neizmerna bolečina. Švohotne od poroda in hormonov so se s pomočjo grde novice ovile v molk žalovanja, nekatere so se potuhnile, tudi zato ker je bila to sramota," je med komentarji svoje razmišljanje zapisala ena izmed uporabnic družbenega omrežja Facebook. In če je za starše prehudo, da vidijo mrtvega otroka, ni tudi prehudo, da mu morajo izbrati ime? Eni izmed naših bralk je namreč otrok umrl nekaj minut po rojstvu, medicinska sestra pa je od nje zahtevala, da ga poimenuje, ker da ga brez imena ne morejo pokopati.

Še ena izmed žalostnih zgodb, ki se je zgodila na Obali. 

V oči bodejo tudi pričevanja staršev, ki so po smrti otroka na dom dobivali pozive k sistematskim pregledom ali celo vpisu v šolo. "V ljubljanski porodnišnici sem 18. oktobra 1983 rodila punčko, pa so mi čez dva dneva povedali, da je umrla. Niso mi je dali za videti, niti za pokopati. Rekli so, da je pripravljena za skupni pokop na Žalah, je pa še do danes nikjer na Žalah ni vpisane pod imenom in priimkom. Kaj reči na to? Občutek, da je nekje živa me veseli in hkrati globoko boli, v kolikor je to res. Še ta pomemben podatek: po nekaj mesecih so mi poslali vabilo, da otroka pripeljem cepiti in nato še enkrat. Pa ni slučajno, da otrok nekje obstaja? To danes sklepam po vsem, kar se piše."

Najhuje v tej zgodbi pa je, da se bodo sedaj vse matere, ki so v času nekdanje Jugoslavije ob porodu izgubile otroke, spraševale, kaj se je v resnici zgodilo in če ni morda njihov otrok še živ. A verjetno so se to spraševale že pred razkritjem trgovine z novorojenčki. Mati namreč čuti določene stvari in če je ob izgubi otroka zaslutila, da nekaj ni v redu, ji to zagotovo nikoli več ni dalo miru. Ni medicinsko osebje nikoli pomislilo, da bi starši morda potrebovali zaključek?

Zakaj je bil sistem, ki naj bi hotel biti 'prijazen' do mater ob izgubi otroka, naravnan tako, da ne samo, da mati ni smela videti otroka, ampak ga ni smela niti pokopati. Kako je bil lahko mrtvorojen otrok last države? Je bil sistem namenoma narejen tako, da je omogočal malverzacije? Na dan prihaja kopica vprašanj in dvomov, ki mečejo slabo luč na zdravstveni sistem v času Jugoslavije. Na nekatere najverjetneje ne bomo nikoli dobili odgovorov, vsaj resničnih ne, smo se pa za prikaz jasnejše slike obrnili na Splošno bolnišnico Izola, v katero se je v 90. letih prejšnjega stoletja preselila koprska porodnišnica. Zanimalo nas je, kakšna je bila praksa v nekdanji Jugoslaviji, konkretno v koprski porodnišnici, in kakšno imajo danes v izolski bolnišnici. Odgovore še čakamo.