Mati je začela doživljati blodnje, paranojo in občutek, da je v hiši nekdo, ki ji želi škodovati. Redno je preverjala vrata, okna in sobe, kar je povzročalo nenehen občutek tesnobe in izčrpanosti. Njeno stanje se je hitro poslabšalo, saj ni bila več sposobna opravljati niti osnovnih vsakodnevnih opravil. Njena koordinacija se je tako zelo poslabšala, da si ni mogla pripraviti niti obroka. Zdravstvena obiskovalka je opazila resnost njenega stanja in obvestila strokovno perinatalno ekipo, ki je poskušala zagotoviti prostor v specializirani enoti za matere in otroke. Kljub nujnosti stanja se to ni zgodilo. Namesto tega so lokalne oblasti v njen dom poslale osebi brez psihiatričnega znanja, ki sta jo opazovali 24 ur na dan. Takšno ravnanje je bilo povsem neprimerno, saj mati ni prejela potrebne pomoči.

Obupana nad situacijo je mati sama skušala poiskati pomoč. S hčerko v avtomobilskem sedežu se je odpravila v bolnišnico, a zaradi poslabšanega stanja ni mogla voziti in je morala poklicati policijo. Policisti so poskrbeli, da so jo z rešilcem prepeljali na psihiatrični oddelek, kjer je preživela štiri tedne. V tem času so njeno hčerko prevzeli rejniki, kar je zanjo pomenilo močan čustveni udarec. Zaradi hospitalizacije je morala prenehati z dojenjem, kar ji je povzročilo še večjo krivdo in žalost.

Po odpustu iz bolnišnice so jo namestili v ocenjevalni center za starševstvo, kjer je ostala več mesecev. Pogoji tam so bili kaotični, saj je v centru delalo več kot 20 različnih oseb, ki niso nudile podpore, potrebne za rehabilitacijo. Sodišče je na podlagi ocene centra septembra 2024 odločilo, da mati zaradi svojega duševnega stanja predstavlja tveganje za otroka, in ji odvzelo skrbništvo. Od takrat lahko hčerko vidi le dve uri vsakih šest tednov. Kljub tej boleči izkušnji mati poudarja, da si bo še naprej prizadevala za ponovno združitev, piše Daily Mail.

Poporodna psihoza, ki jo je doživela, je redka, a resna duševna bolezen, ki prizadene približno eno do dve ženski na tisoč porodov. Zanjo so značilni simptomi, kot so blodnje, paranoja, zmedenost in depresija. Čeprav ob ustreznem zdravljenju večina žensk popolnoma okreva, pa lahko dolgotrajen proces okrevanja in pomanjkanje podpore povzročita dodatne stiske, kot je bilo v njenem primeru. Mati je v svoji izpovedi opozorila na pomanjkljivosti v zdravstvenem in socialnem sistemu, ki niso zagotovili pravočasne in ustrezne pomoči.