Ustvarjeno z umetno inteligenco/simbolična fotografija

"Spoštovani rojaki v domovini, zamejstvu in po svetu, so stvari, ki se jih človek nauči, in so stvari, ki jih preprosto nosi v sebi. Pripadnost je ena od njih," je uvodoma zapisal Janša.

Slovenci na Primorskem oziroma na Goriškem, Krasu in v slovenski Istri z zaledjem so po njegovih besedah skozi dolgo in pogosto težko zgodovino vedeli, kam sodijo. Meje in oblasti so se menjavale, z njimi pa so prihajali tudi časi načrtnega zatiranja slovenskega jezika, kulture in narodne pripadnosti, vendar tistega, kar je bilo zasidrano v ljudeh, ni bilo mogoče zatreti.

Slovenska beseda je vztrajala v domovih in cerkvah, odpor proti raznarodovanju in fašizmu pa je dobival različne oblike, od TIGR-a do množičnega odpora proti okupatorju. Slovenci v tem delu domovine so bili po Janševih besedah vedno znova pripravljeni stopiti v bran temu, kar je bilo njihovo, čeprav so mnogi za to plačali najvišjo ceno. Kot je poudaril, tega niso počeli iz sovraštva do drugega, ampak iz ljubezni do svojega.

Po desetletjih vztrajanja, odpora in žrtev je 15. septembra 1947 začela veljati pariška mirovna pogodba, velik del narodovega ozemlja pa se je vrnil k matični domovini. Nova meja je hkrati številne rojake pustila onkraj nje, vendar je po Janševih besedah lahko določila le državo, v kateri bodo živeli, ne pa naroda, ki mu pripadajo.

Minilo je skoraj šest desetletij, preden je Slovenija leta 2006 vrnitev Primorske k matični domovini počastila z državnim praznikom. Janša je ob tem kritičen do nekdanjih levih vlad in vlade Roberta Goloba. Zapisal je, da se tega prej v dolgih 60 letih ni spomnila nobena levičarska oblast in da jim tudi danes poimenovanje praznika ne da miru.

V mandatu vlade Roberta Goloba so po njegovih besedah spremenili zakon in preimenovali praznik, vendar je poudaril, da s tem ne morejo spremeniti resnice. "Ker JE Primorska za vedno in od vedno slovenska, gre za njeno vrnitev matici in ne za priključitev." Dodal je, da je to zelo lepo opisal tudi veliki tržaški Slovenec Boris Pahor.

Janša je v poslanici spomnil tudi na besede Srečka Kosovela, ki je leta 1925 zapisal: "Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno." Po Janševih besedah je bilo v teh besedah mladega človeka s Krasa nekaj preroškega.

Pripadnost svojemu narodu po njegovem ne pomeni zapiranja pred svetom, temveč samozavest, s katero vanj stopamo. Primorska je skozi svojo zgodovino dokazovala prav to – da zna iz omejitev ustvarjati možnosti, iz skope zemlje rodovitnost, iz lege ob morju pot v svet in iz življenja ob meji prostor srečevanja. "Danes si mora dovoliti tudi uspeh," je zapisal.

Morda je prav v zadnji Kosovelovi besedi – večno – po Janševih besedah zapisana najbolj preprosta resnica. "Večno ni tisto, kar se ne spreminja. Večno je tisto, kar ljudje nosijo v sebi." Med Slovenci na Primorskem ima to svoj obraz ter živi v ljudeh in krajih – v vaseh pod Snežnikom, na kamnitem Krasu, v burji, v smaragdni Soči, v odsevih solin in v vonju morja.

Ob koncu se je Janša znova obrnil na rojake in poudaril, da danes nosimo tisto, kar so v sebi nosile generacije pred nami. "Ponosni na to, kar smo prejeli, in samozavestni v tem, kar bomo zapustili za seboj."

Poslanico je sklenil z besedami: "Slovensko. Sodobno. Evropsko. Večno." ter "Bog živi Primorsko, Bog živi Slovenijo."