V francoskem La Rochellu je prejšnji mesec potekalo mladinsko in člansko svetovno prvenstvo jadralnega razreda 470. Slovenske barve sta med drugim zastopali Tina Mrak in Veronika Macarol, ki sta potrdili, da je Slovenija z njima dobila konkurenčno posadko. Primorki sta na koncu osvojili sedmo mesto, vmes pa je kazalo celo na višjo uvrstitev. V začetku tega tedna sta dekleti opravili trening na piranski punti, ta vikend pa ju čaka regata za Državno prvenstvo Slovenije v JK Pirat. Še pred regato smo na kratko poklepetali z eno od njiju, s 26-letno temnolaso Koprčanko Veroniko Macarol.
Veronika Macarol: "Ciljam na olimpijsko kolajno!"
Kdaj si se odločila za to, da se boš "čisto zares", morda celo poklicno, ukvarjala z jadranjem? Od katerega leta pravzaprav že jadraš?
Jadrati sem začela s šestimi leti na razredu optimist, kasneje pa sem prešla na razred Evropa. Potem sem za nekaj let celo prekinila z jadranjem. Pritegnil me je namreč drug šport, veslanje. Po mladinskem svetovnem prvenstvu v enojcu sem zaradi študija v Ljubljani vse skupaj opustila. Kmalu po tem pa sva se našli s Tino. Mislim, da sem takrat čisto zares začela z jadranjem, in sicer v razredu 470, ko sva v zelo kratkem času napredovali in osvojili bronasto medaljo na mladinskem evropskem prvenstvu.
Kakšna pa je v resnici vajina zgodba s Tino Mrak, kako sta se, kot praviš, "našli"?
S Tino se poznava že veliko let, saj sva še kot zelo mladi jadralki obe jadrali v razredu optimist. Tina je kasneje vsa leta nadaljevala z jadranjem v razredu Evropa. Kmalu zatem, ko je začela z jadranjem v razredu 470, me je poklicala, ker je ostala brez flokistke. Na barki sva se takoj ujeli ter iz regate v regato napredovali in dosegali vedno boljše rezultate ... Pa sva tu, kjer sva! (Smeh)
S Tino sta bili peti na sredozemskih igrah v turškem Mersinu, 11. na evropskem prvenstvu v Formiju v Italiji, tretji na regati v Medemblicku, drugi na Gardskem jezeru v Italiji, osmi pa na Palmi de Mallorci in sedmi v Franciji. Kako si torej zadovoljna z letošnjo sezono?
S sezono sva v resnici dejansko zelo zadovoljni. Sploh, ker je to najina prva sezona po štirih letih odmora. Videli sva, da se lahko kosava z najboljšimi svetovnimi jadralci, izboljšati morava samo še nekaj detajlov.
Kako pa sicer potekajo tvoji dnevi? Kateri del leta, če sploh, je zate bolj miren?
Vsak dan trenirava, če nisva na vodi, opraviva suhi trening. Pozimi, ko je zelo mrzlo, skušava opraviti čim več treningov v telovadnici ter pridobiti kondicijo in moč. Vseeno morava opraviti nekaj treningov med tednom tudi na vodi. Najbolj mirno je med novembrom in decembrom, saj imava takrat najmanj regat. Sezona se začne z novim letom in takrat sva večinoma naokrog po svetu na pripravah ali regatah. Letos se bova morali še mnogo bolje pripraviti, saj imava že naslednje leto na svetovnem prvenstvu prve kategorizacije za olimpijado v Riu de Janeiru.
Kako pa si se znašla na študiju arhitekture? Očitno imata tudi šport in umetnost skupne točke ...
Že od malega me je umetnost zelo pritegnila. Zelo rada rišem in slikam (olje na platno, akril na platno ...). Vpisala sem se tudi na umetniško gimnazijo Koper in se kasneje odločila za študij arhitekture, ki je seveda povezan z umetnostjo. Tudi tehnični predmeti mi bolj ležijo. (Smeh)
Najverjetneje, popravi me, če se motim, ti je bilo poznavanje temeljnih zakonov arhitekture v pomoč pri hobiju, s katerim se tudi ukvarjaš, to je fotografiji. Drži?
Zelo sem se navdušila nad fotografijo in na študiju arhitekture sem pričela precej bolj analizirati in opazovati prostor ter detajle. Ko opazujem prostor, si predstavljam, kako bi lahko naredila fotografijo bolj zanimivo in to tudi poskušam izvesti.
V zadnjem času tvoje ime povezujemo tudi s primorskimi rockerji Sixtynine. Kako je naneslo, da si postala njihova uradna fotografinja?
V band me je povabil bobnar Igor, s katerim se poznam še iz gimnazijskih let, kasneje sva tudi skupaj nadaljevala študij arhitekture. Videl je moje fotografije potovanj na Facebooku in mi predlagal, da bi slikala band. Vedel je, da se s fotografijo ukvarjam bolj za hobi in nisem profesionalna fotografinja. Po prvem slikanju v studiu Hendrix na Radiu Koper pa so bili vsi navdušeni! Tako da jih zdaj rada fotografiram, ker smo se dobro ujeli in mi je tudi zaradi tega vse skupaj v veselje in zadovoljstvo.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost, čemu nameravaš dati prednost – arhitekturi ali športni karieri?
S Tino sva si postavili cilj, da bi se uvrstili na olimpijske igre v Riu de Janeiru 2016 in seveda imava tudi visoke cilje, kot večina športnikov, in to je medalja na olimpijskih igrah. Trenutno ima prednost jadranje, po olimpijadi pa bi si rada ustvarila kariero tudi na področju arhitekture.