Nova raziskava je pokazala, da imajo delfini v severnem Jadranu v svojih telesih visoke vsebnosti PCB-jev, izredno toksičnih spojin, prepovedanih že od 70. in 80. let, in da samice svoje strupeno breme prenašajo na svoje mladiče. Nova raziskava pod vodstvom društva Morigenos je bila včeraj objavljena v ugledni mednarodni reviji Science of the Total Environment, so sporočili iz društva Morigenos.
Poliklorirani bifenili oz. PCB spojine so skupina umetnih kemikalij, ki so se nekoč uporabljale pri izdelavi različnih izdelkov, vključno z električno opremo, zaviralci gorenja in barvami. Gre za eno najbolj toksičnih snovi, kar jih je ustvaril človek. Znano je, da visoka izpostavljenost PCB spojinam pri živalih povzroča oslabitev imunskega sistema in znatno zmanjšano rodnost. Slednja se lahko izraža kot povečano število splavov ali kot visoka smrtnost novorojenih mladičev.
Mednarodna ekipa znanstvenikov pod vodstvom Slovenskega društva za morske sesalce Morigenos iz Pirana je ugotavljala prisotnost PCB in drugih kemičnih spojin v velikih pliskavkah (Tursiops truncatus), ki živijo v Tržaškem zalivu in okoliških vodah severnega Jadrana, najsevernejšem delu Sredozemskega morja in enem od najbolj obremenjenih območij v celotnem Sredozemlju. V raziskavi so poleg društva Morigenos sodelovali še Univerza St. Andrews (Velika Britanija), Zoološki inštitut Zoološkega društva v Londonu (Zoological Society of London, Velika Britanija), Center za znanosti o okolju, ribištvu in akvakulturi (CEFAS, Velika Britanija) in Inštitut za morske znanosti Italijanskega nacionalnega sveta za raziskave (Italija).
Vsega 87,5 odstotka delfinov je imelo PCB koncentracije nad pragom toksičnosti, kjer pride do fizioloških vplivov pri morskih sesalcih, medtem ko jih je 65.6 odstotka imelo koncentracije nad pragom, za katerega je bilo ugotovljeno, da vodi v nesposobnost razmnoževanja pri morskih sesalcih. Takšne visoke vsebnosti onesnaževal so zaskrbljujoče predvsem v kombinaciji z drugimi grožnjami kot so naključni ulov v ribiške mreže, vpliv pomorskega prometa, onesnaženje s plastiko, pomanjkanje plena, ipd.
"Te delfine preučujemo in spremljamo že 16 let, zato večino zelo dobro poznamo. S pomočjo dolgoletnih podatkov o opažanjih posameznih identificiranih delfinov smo lahko koncentracije onesnaževal povezali z različnimi parametri kot so spol, rodnost in pripadnost določenim socialnim skupinam," je povedal Tilen Genov iz društva Morigenos, vodilni avtor raziskave in doktorski študent na Univerzi St. Andrews iz Velike Britanije.
Raziskava je pokazala, da imajo samci bistveno višje koncentracije onesnaževal kot samice. Do tega pride, ker samice velik del svojega toksikološkega bremena prenesejo na mladiče v času brejosti in dojenja. To je tudi razlog, da imajo samice, ki še niso imele mladičev, bistveno višje koncentracije kot samice, ki so že imele vsaj enega mladiča. Takšni rezultati so glede na naše poznavanje fiziologije sesalcev sicer pričakovani, vendar je ta pojav razmeroma redko moč prikazati pri prostoživečih kitih in delfinih.
Za študije prisotnosti onesnaževal se navadno uporablja vzorce poginulih živali, ki jih naplavi na obalo. Toda pri tovrstnih vzorcih se nikoli ne ve, od kod poginule živali izvirajo ter kje in kako so živele pred smrtjo. Prav tako lahko proces razpadanja spremeni koncentracije onesnaževal v tkivih. Po drugi strani pa večina dolgoročnih terenskih raziskav živih delfinov ne vključuje informacij o onesnaževalih, saj je pridobivanje vzorcev živih živali težavno. V tej raziskavi pa so raziskovalci združili ta dva pomembna vidika, saj so pridobili vzorce živih živali, ki jih že leta spremljajo.
Čeprav to ni prva raziskava, ki je ta dva vidika uspešno združila, so tovrstne raziskave v svetu še vedno razmeroma redke, predvsem v Sredozemskem morju, ki velja za največje polzaprto morje na svetu, z občutnimi človeškimi pritiski. Ta raziskava predstavlja doslej največje število analiziranih vzorcev živih prostoživečih velikih pliskavk v Sredozemlju in Evropi ter prispeva pomembne nove informacije o onesnaževalih v delfinih.
Dr. Paul Jepson, soavtor raziskave in veterinarski specialist za prostoživeče živali pri Zoološkem inštitutu Zoološkega društva v Londonu je dejal: "To je še ena raziskava, ki kaže visoke ali zelo visoke nivoje izredno toksičnih in obstojnih onesnaževal – PCB spojin – v evropskih delfinih. PCB spojine lahko povzročajo bolezni kot je rak in tudi onesposobijo zmožnost razmnoževanja."
Društvo Morigenos delfine v Tržaškem zalivu in okoliških vodah preučuje od leta 2002, s poudarkom na raziskavah velikosti in razširjenosti populacije, vedenja, socialne in genetske strukture ter vplivov človeških aktivnosti na delfine.
Po navedbah Genova so predhodne raziskave pokazale, da ti delfini tvorijo več ločenih socialnih skupin, ki se različno obnašajo in imajo morda celo različno prehrano. "To bi lahko pomenilo, da se tudi količina onesnaževal, ki jo kopičijo v telesih, med skupinami razlikuje zaradi razlik v prehrani. Toda ta raziskava je pokazala, da so vsi enako obremenjeni z onesnaževali in da so PCB spojine problem za celotno populacijo," je povedal Genov.
"Širši kontekst tega je to, da je potrebno narediti še ogromno – v vseh evropskih državah – da se počisti glavne vire PCB spojin, ki vstopajo v morsko okolje. Delfini in druge morske živali v Sredozemlju imajo izredno visoko izpostavljenosti PCB spojin, med najvišjimi na svetu," še opozarja Jepson.
