V Nacionalni obrambni strategiji, objavljeni pozno v petek, je zapisano: "Čeprav Evropa ostaja pomembna, ima manjši in upadajoč delež svetovne gospodarske moči." Dokument dodaja, da bodo ZDA sicer še naprej prisotne v Evropi, vendar bodo prednostno usmerjene v obrambo ameriškega ozemlja in odvračanje Kitajske, piše POLITICO Europe.

Strategija jasno poudarja, da bodo v Evropi zavezniki prevzeli vodilno vlogo pri soočanju z grožnjami, ki so za Združene države manj resne, za njih pa bolj neposredne. Washington bo v takšnih primerih zagotavljal bistveno, vendar bolj omejeno podporo.

V dokumentu je navedeno tudi, da je Evropa gospodarsko in vojaško sposobna poskrbeti za lastno obrambo. Ob tem strategija izpostavlja, da neameriške članice Nata po gospodarski moči močno presegajo Rusijo, zato so v dobrem položaju, da prevzamejo glavno odgovornost za konvencionalno obrambo Evrope.

Poseben poudarek je namenjen Grenlandiji, ki je v strategiji izrecno navedena kot ozemlje, ki ga morajo ZDA zavarovati za zaščito svojih nacionalnih interesov. Arktični otok je omenjen ob boku Panamskega prekopa, kar dodatno poudarja njegov strateški pomen.

Pentagon navaja, da bo predsedniku ponudil verodostojne možnosti za zagotovitev ameriškega vojaškega in gospodarskega dostopa do poglavitnih območij od Arktike do Južne Amerike, pri čemer je Grenlandija posebej izpostavljena. Ob tem dodaja: "Zagotovili bomo, da bo Monrojeva doktrina v našem času spoštovana."

Takšno razmišljanje je skladno z nedavno retoriko predsednika Donalda Trumpa glede Grenlandije, ki je vznemirila evropske prestolnice in okrepila zaskrbljenost glede dolgoročnih namenov Washingtona v Arktiki.

Nova obrambna strategija se naslanja na Nacionalno varnostno strategijo Trumpove administracije, objavljeno decembra, ki je Zahodno poloblo, in ne več Evrope, opredelila kot glavno območje za zagotavljanje varnosti ZDA.

Čeprav je prejšnji dokument Evrope še ostreje kritiziral, obe strategiji poudarjata nadaljnjo vključenost Združenih držav, hkrati pa jasno izražata pričakovanje, da bodo evropske zaveznice vse pogosteje same prevzemale vodilno vlogo pri odzivanju na grožnje v svoji bližini.