Piranski župnik Zorko Bajc

"Ta zvonik ni le arhitekturni spomenik, je srce Pirana. In srce mora biti močno, da lahko bije še naslednjih 400 let," pravi župnik Bajc s tistim posebnim sijem v očeh, ki ga poznajo vsi, ki ga srečajo.

Zvonik cerkve sv. Jurija v Piranu, eden najbolj prepoznavnih simbolov mesta in ponos domačinov, je po več kot stoletju znova zasijal v vsej svoji lepoti. Ta 400 let star biser je bil v zadnjih letih močno načet – z njegovega vrha so odpadali kosi ometa, kar je ogrožalo mimoidoče in obiskovalce. Danes pa je, po skoraj leto in pol trajajoči obnovi, zvonik ne le varno dostopen, ampak tudi čudovit primer, kako lahko zgodovinsko dediščino obudimo s spoštovanjem, znanjem in – z veliko mero vztrajnosti.

Sanacija stoletja

Obnova zvonika, spomenika državnega pomena, se je začela leta 2024 in zajemala vse od sanacije ometa do utrditve konstrukcije in obnove kamnitih elementov. "Zunanjost se je dolgo zdela stabilna, a pred nekaj leti so z vrha začeli odpadati kosi ometa. To je bil alarm – takoj sem vedel, da ne smemo več odlašati," pove Bajc.

Obnova se je zaključila po letu in pol, stroški pa so se povzpeli na približno 540.000 evrov. "Na razpisu ministrstva za kulturo smo pridobili 200.000 evrov, kar je okrog 40 odstotkov celotne vrednosti investicije. Vse ostalo smo morali zagotoviti sami. Zadeva je bila logistično zelo zahtevna. Gradbeni material smo morali dostavljati s štirikolesniki, saj do zvonika ni mogoče dostopati z večjo mehanizacijo, prav tako je bila v tistem času zaradi obnove zaprta Ulica IX Korpusa. Oder je stal skoraj leto in pol – to je bil strošek okoli 100.000 evrov," razloži.

"Zame je bilo ključno, da ne gre le za obnovo kamna, temveč za ohranitev duše tega prostora. Želim si, da ne postanemo samo muzej na prostem, ampak kraj z živim utripom, kjer dediščina sreča sedanjost," pove z mirnostjo.

Vse skupaj se je začelo že leta 2015, ko je dobil v dar zvonove iz Berlina

Vrednost darila je bila 35.000 evrov, a je bila za njihovo umestitev potrebna celotna statična prenova zvončnice in nova elektrifikacija, kar je znašalo 50.000 evrov. Sledila je sanacija notranjosti – predvsem stopnišča, ki ni bilo prilagojeno za trume obiskovalcev. Uporabili so 14 kubičnih metrov macesna in poskrbeli, da stopnice nosijo tudi zgodbo – z umetniško postavljenimi podobami nadangelov.

Novo stopnišče v zvoniku ponuja tudi možnosti za izvedbo različnih dogodkov.

Ob tem se je pokazala tudi potreba po nujni sanaciji kipa nadangela Mihaela, ki od leta 1769 kraljuje na vrhu zvonika in napoveduje vreme s svojo smerjo. Ta del je bil logistično zelo zahteven, a izpeljan z občudovanja vredno natančnostjo. "To ni bilo samo restavriranje. To je bilo reševanje. Angel je bil poškodovan od burje, in rešiti ga s take višine ni kar tako. Vse se je dogajalo hkrati – kot bi v treh nadstropjih delal tri različne operacije," se nasmehne Bajc.

Fotografija, ki jo je naredil župnik Bajc, je nastala v času, ko je kip zaradi obnove za nekaj časa zapustil vrh zvonika.

S štirikolesnikom po Piranu naredili 1.200 kilometrov

Posebno poglavje v tej zgodbi si zasluži prav logistika obnove. Dostop do cerkve sv. Jurija ni enostaven, še posebej ne za tovorna vozila. V času, ko je bila ulica IX. korpusa – glavna pot do cerkve – zaprta zaradi prenove, so morali najti drugo rešitev. In ta rešitev je bil – štirikolesnik.

"Podjetje Gnom, ki je izvajalo obnovo je kupilo štirikolesnik, s katerim so začeli voziti material skozi Piran. Fantje so naredili 1.200 kilometrov samo v mestu. Samo odra je bilo 40 ton. Peljati gor ves material, ob tem pa še paziti, da ne motiš mimoidočih – to je bil vsakodnevni izziv," razlaga Bajc in doda, da si brez tega vozila obnove niti ne more predstavljati.

Celovita obnova s sodobnimi materiali

Zunanja obnova je zajemala celotno pročelje, menjavo poškodovanih kamnitih elementov, utrditev konstrukcije in posebno pozornost vrhu zvonika. Tam so odkrili večjo razpoko – posledico stoletnih potresov. Vrh je bil horizontalno preklan, kar so sanirali s karbonskimi vlakni in sodobno tehnologijo.

"Zvonik je sedaj bolj stabilen kot kdajkoli. Morda celo bolj kot beneški, ki se je pred 120 leti zrušil. Mi imamo kopijo, ki je starejša od originala," pripomni s ponosom.

Obnovljen zvonik in maketa, ki so jo iz kock izdelali otroci

Nova vsebina za novo dobo

Ura na zvoniku, iz leta 1802, je bila prav tako obnovljena – skupaj z mehanizmom. Danes ni več na uteži, temveč elektrificirana. Poleg tega pa zvonik ni več le razgledna točka, ampak postaja tudi prizorišče za posebne kulturne dogodke.

Prenovljeni zvonik pa ni le za pogled in občudovanje. "Zdaj ima novo funkcijo – v njem bomo imeli občasne razstave, vertikalne koncerte, ustvarjalne dogodke," razlaga Bajc. "Za odprtje blagoslov pripravljamo prav poseben dogodek – ples na svili. Lea Bajc bo plesala 16 metrov nad tlemi, občinstvo pa bo obkrožalo notranjost zvonika. Verjamem, da bo to nekaj, kar si bodo ljudje zapomnili."

Če ne bi bilo ljudi, bi bil Piran le kulisa

Zorko Bajc je duhovnik, umetnik, popotnik, varuh kulturne dediščine. Ko govori o mestu, ne more skriti čustev: "Če vse obnovimo in bo Piran postal le muzej na prostem brez duše, nismo naredili nič. Največja dodana vrednost je življenje ljudi, utrip skupnosti."

"Naša skupnost je res majhna, vendar imamo deset cerkva in objektov, ki jih moramo vzdrževati. To pomeni ogromno napora in sredstev. Vsako kapljico pobereš skupaj, da lahko premakneš kakšno stvar," pove župnik, ki dobro ve, da takšni projekti zahtevajo natančnost in predanost. "Če bi drugi izvajali projekt zvonika, bi bilo to zagotovo trikrat dražje. Ampak vsak delovni proces mora biti pošten – pošteno narejeno, naj bo tudi pošteno plačano," še doda.

Pri tem je zelo pohvalil podjetje Gnom, ki je izvedlo obnovo zvonika. "Delo ni bilo enostavno. Zvonik se nahaja na višini, na burji, v slabih vremenskih pogojih. Pohvalil bi predvsem dekleta, ki so v zadnjih šestih mesecih delala v spodnjem delu zvonika. Delale so v nemogočih pogojih – na burji, dežju, soncu… Videlo se je, da delajo s srcem. To ni bilo le delo, ampak osebna priložnost, da prispevajo k obnovi tako pomembnega spomenika," je dejal.

Ob tem se je spomnil tudi na varnostne izzive, ki s katerimi so se soočali v času obnove. Delo v takšnih pogojih – na višini, v burji in ob omejenem dostopu – je namreč izjemno zahtevno. "Poleg tega je še veliko ljudi želelo splezati na zvonik. Žal se je večkrat zgodilo, da so plezali čez varovalno mrežo in podcenili nevarnost. Na srečo se je vse dobro izteklo," je dejal.

Župnijski muzej sv. Jurija v Piranu se nahaja v sklopu stolne cerkve in ponuja vpogled v bogato zgodovino mesta ter njegove sakralne dediščine.

Praznovanje skupne kulturne dediščine

"Zelo me veseli, da sem prejel odzive iz ministrstva za kulturo, pa tudi od drugih ustanov ter nekdanjih Pirančanov iz Trsta in Italije," pravi Bajec. "Ob tem dogodku smo se povezali, da praznujemo svojo skupno kulturno dediščino. Vse to lahko skrbimo samo z roko v roki. Zdaj smo ponosni, da smo uspeli obnoviti zvonik, vendar to ni končna točka. Skrb za dediščino je natančno delo, ki traja."

Župnik Bajc se zaveda tudi pomena kulturnih povezav čez meje. "Gre tudi za vračanje umetniških del, ki so bila odnešena leta 1940 pred nevarnostjo vojne in so bila tudi varno shranjena v italijanskih ustanovah. Po vojni je prišlo do nove politične razdelitve meja, dela pa so ostala v Italiji. To je meddržavna zgodba, pogovori potekajo in lahko rečem, da gredo v pravo smer. Upam, da bomo našli rešitev, ki bo zadovoljila obe strani – tako nas, kot tudi Italijane."

Notranjost stolne cerkve sv. Jurija

Piran ima številne sakralne objekte, ki potrebujejo obnovo

Župnik poudari, da obnova nikoli ne konča. "Skrbimo za osem cerkva, župnijsko dvorano, župnišče in župnijski vrt. Vsa ta dela zahtevajo ogromno pozornosti," pravi. "Starejše stavbe so bolj podvržene propadanju, zato je nujno vlagati v obnovo. Obnova stolnice sv. Jurija recimo še ni dokončana – potrebujemo še vsaj dva milijona evrov, da bi jo dokončali, kot bi morala biti," razlaga Bajec, ki dodaja, da ima še nekaj velikih projektov pred seboj. "Poleg tega bi morala cerkev sv. Petra na Tartinijevem trgu doživeti celovito notranjo prenovo, saj je bila pred leti obnovljena le streha."

Ob tem pa opozarja na neizbežno potrebo po stalnem vzdrževanju: "Stene cerkva in drugih objektov moramo preverjati vsaka 15 do 20 let zaradi vpliva soli in morja. To je delo, ki nikoli ne preneha, ampak za katerega se je treba nenehno potruditi. Na koncu seveda uspeh pride, vendar moramo biti potrpežljivi."

Župnijski vrt in večnamenska dvorana ob piranski stolnici

Kako Pirančani gledajo na svojo kulturno dediščino?

Bajc opaža, da je odnos do dediščine še vedno v razvoju: "Piran je bil nekoč bogato mesto, vendar danes pogosto naletimo na občutek, da ljudje ne cenijo dovolj svoje dediščine. Pred 25 leti sem začel odpirati cerkve za razstave, da bi ljudem pokazal, kaj vse imamo. Danes vsaj nekateri priznajo, da so ponosni na svojo dediščino. Vendar pa moramo še naprej delati na tem, da bi ljudje razumeli, da je to njihova dediščina."

"Zato sem zavestno začel obujati stare tradicije, kot so razne procesije, ki jih več desetletij ni bilo. Mogoče bodo te tradicije pripomogle k večji povezanosti ljudi, tudi tistih, ki niso verujoči ali pa so drugih narodnosti in vereoizpovedi ," dodaja. "Vse to pa ni enostavno, ker je potrebno precej potrpežljivosti in časa. A korak za korakom se premikamo naprej, kot se je pokazalo pri ustanovitvi župnijskega zbora, ki povezuje ljudi različnih prepričanj in narodnosti."

Arheološka jama pod stolno cerkvijo razkriva najstarejše ostanke stavbnih struktur iz rimskega obdobja, antike, zgodnjega srednjega veka, romanike in gotike.​

Pogled v prihodnost

Za zaključek pogovora župnik Bajc sklene, da je skrb za kulturno dediščino v Piranu dolgoročen projekt, ki presega religiozni okvir. "Skrb za te objekte ni naloga samo župnika. To je naloga celotne skupnosti. Pirančani moramo razumeti, da so to naši predniki ustvarili in da imamo danes odgovornost, da to dediščino ohranjamo," poudari župnik. "Včasih imam občutek, da še vedno nimamo dovolj občutka pripadnosti tem objektom, a vseeno upam, da bomo uspeli to dediščino prenesti na prihodnje generacije."

"Zvonik je zdaj pripravljen, da še stoletja zre v nebo. A še pomembneje – pripravljen je, da vabi ljudi, naj se povzpnejo in začutijo, kaj pomeni biti del te zgodbe. Zgodbe o veri, umetnosti, trudu in skupnosti,“ je ob slovesu dejal Bajc.

Piran s Tartinijevem trgom

Naj vas prihodnji obisk Pirana povabi še višje – do zvonika sv. Jurija, ki ponosno stoji kot varuh zgodb, časa in tihe duše mesta. In če boste imeli srečo, boste na poti srečali gospoda Bajca. Človeka z dušo, ki pozna vsak kamen mesta.

Zorko Bajc prihaja iz Cola nad Ajdovščino. Po študiju teologije v Ljubljani je bil leta 1992 posvečen v duhovnika. Njegovo duhovniško služenje je začel v Tolminu in Postojni, nato pa je študiral sakralno umetnost na papeški univerzi Gregoriani v Rimu, kjer je zaključil podiplomski študij in se izobraževal tudi na področju fotografije in filma.

Župnik Zorko Bajc

V župniji sv. Jurija v Piranu deluje od leta 2000, kjer je prevzel odgovornost za številne cerkve in sakralno dediščino mesta. Med njegovimi ključnimi dosežki izstopa izgradnja Pastoralno-kulturnega centra Georgios, ki je večnamenski prostor ob piranski stolnici. Za svoje izjemno delo na področju obnove kulturnih spomenikov je prejel zlati grb Občine Piran leta 2015 ter Steletovo priznanje leta 2021.

Poleg duhovniškega dela je Bajc tudi umetniški fotograf in popotnik. Njegove fotografske razstave predstavljajo potovanja po svetu, poleg tega pa organizira kulturne dogodke in potovanja,

Znan je po svoji predanosti skupnosti in ohranjanju kulturne dediščine Pirana. Njegovo delo povezuje duhovnost, umetnost in skupnostno delovanje, pri čemer se zavedanja o zgodovinski vrednosti tega mesta prenaša tudi na mlajše generacije.