Zakaj ste se določili kandidirati za ustavnega sodnika? Kaj pričakujete od kandidature?

Vse svoje življenje, od leta 1994, sem namenil študiju in delu na področju ustave, ustavnega prava, ustavništva (ki vključuje tudi psihologijo, sociologijo, argumentacijo, retoriko ...), ustavnih pravic in svoboščin. To je pretežni del mojega življenja: študijskega, poklicnega, javnega in zasebnega. Spisal ali drugače pripravil sem veliko število komentarjev, mnenj, pisem, tožb, pritožb ..., kjer sem se trudil razkrivati neustavnosti in krivice, jih omejevati ali preprečevati. Nabralo se jih je ogromno. A vselej trčil v lastno nemoč, neučinkovitost. Na koncu, ne glede na kakovost in prepričljivost dela ali izdelka, vedno odloči nekdo drugi. In delo, ki v družbenih praksah ne ustvari, ne povzroči sprememb na bolje, odpravo napak, popravi krivic ... sčasoma poraja vse več nezadovoljstva, tesnobe in dvomov – o pomenu in smislu lastnega početja. Kot učitelj in pisec nimam vzvodov in vpliva, da bi pravno delo bilo koristnejše, bolj učinkovito, vplivnejše; za zaščito ustavnosti, demokracije, vladavine prava, zaščite pravic in svoboščin ljudi. Zlasti socialnih in ekonomskim. In zlasti za ljudi, ki se jim dogajajo zanje usodne krivice, povzročene z zmotnim razumevanjem prava ali pravno napačnim, krivičnim, občasno pravno nevzdržnim odločanjem tistih, ki na koncu pravno zavezujoče odločijo. Kot učitelj, strokovni komentator in pisec ne morem neposredno vplivati na končne odločitve, ki določajo okvir, kakovost, varnost in dostojanstvo ljudi. Slehernega posameznika, kot osebe. Star sem 45 let. Zdi se mi, da sem prišel do vrha svoji intelektualni moči. Še imam voljo, energijo in odločnost. In na področju ustavništva in ustavnosodnega odločanja sem suveren. Ne morem opravljati odvetniškega poklica. Niti ga ne želim. Ne morem biti sodnik v sistemu rednega sodstva. Če bi lahko bil, bi se verjetno že kdaj prej potegoval za sodnika višjega ali vrhovnega sodišča. Ta bi lahko opravljal podobno delo in prevzel podobno odgovornost, kot to velja za delo ustavnega sodnika. Edino sodniško mesto, ki mi je dostopno, je mesto sodnika ustavnega sodišča. Druge javne funkcije pa me ne zanimajo. Sploh pa politika. Nisem oseba za delovanje v tej paralelni realnosti. Zato sem se odločil poskusiti s kandidaturo. Da bi dosedanje delo nadaljeval z nekaj več moči in vpliva. In da bi z delom in trudom, znanjem in veščinami, lahko bil koristnejši za domovino, družbeno okolje in zaščito pravic in svoboščin ljudi. Predvsem tistih skupin ljudi, ki so najbolj ogrožene in jim je država dolžna zagotavljati največ pravne in socialne zaščite. In četudi bi v manjšini pisal predvsem ločena mnenja, bi lahko z argumenti prepričeval drugih osem soodločevalcev in soodločevalk. Hkrati pa imajo pravna mnenja ustavnega sodnika že sama po sebi večji vpliv in so deležna več pozornosti, kot knjige, članki in komentarji – ki jih prepogosto bere le malo ljudi, ki jih odločevalci ne upoštevajo in ki so v današnji družbi prepogosto le v funkciji nabiranja točk, potrebnih za ohranjanje zaposlitve na univerzi.

Trenutno so vam podporo napovedali v strankah LMŠ in Levica. Kako komentirate to podporo, ste jo pričakovali? Na podporo katerih strank še računate? (Po našem intervjuju so Terška podprli tudi v SNS, medtem ko so v SAB pripravljeni razmisliti tudi o kandidatu, ki bi lahko prejel ustrezno večino v DZ, in sicer Teršku, op. a.).

Komentarja na to temo nimam. Ničesar ne pričakujem. Dovolim si biti le pesimistični optimist. Sem pa hvaležen vsakomur, tudi vsaki političarki in politiku, vsaki stranki, ki me je sprejela na pogovor in so se njeni predstavniki z mano pogovarjali vljudno, spoštljivo in izrazili odobravajoče mnenje o mojem dosedanjem delu in drži, ki jo zavzemam v javnem prostoru. V tem procesu mi je bilo dano videti prijaznejši, lepši obraz politike. Dana mi je bila možnost, privilegij, da ljudi iz dnevne strankarske politike osebno ogovorim, spregovorim o svojem mišljenju o pravu, svojem razumevanju najbolj perečih pravnih vprašanj in problemov v družbi, prikažem kak problem ali vprašanje drugače, kot se sicer in prevladujoče prikazujejo v javni sferi in nanje osebno naslovim tudi kak predlog, idejo, pobudo ... V prostorih, kjer ni kamer in snemalnih naprav. In tudi to je prijetna, opogumljajoča izkušnja, ne glede na konec tega procesa.

Za ustavnega sodnika ste podali kandidaturo že oktobra 2018, a jo nato umaknili. Zakaj?

O tem sem že nekaj povedal tedaj. A v tem trenutku se ne želim vračati v preteklost. Zanima me, kaj bom uspel delovno storiti danes in kako to in še kaj drugega lahko bolje storim jutri.

Sedaj bi se pa radi dotaknili še vaše dosedanje poklicne poti in vašega dela. Kaj trenutno počnete?

Poleg nujnih opravil, kot so pogovorni sestanki, normalno opravljam svoje delo. Berem, pišem, se pogovarjam s študenti, prebiram pisma in sporočila ljudi, ki mi pišejo, opravim kak intervju preko spleta, odgovarjam na vprašanja, hodim v naravo, tečem in kolesarim, hodim ali kolesarim po poteh in cestah okrog Kamnika, kjer je moj dom, se pogosteje slišim in vidim s prijatelji, pogosteje kot pred pandemijo jem kosilo in večerjo s starši, se športno gibljem po Gorenjski, se vzpnem na hrib ali planino v Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer me nekaj časa ni bilo ... Nič posebnega, neobičajnega, radikalno novega. Sem pa v tem času dobil nekaj novih poznanstev, ki se morda nadgradijo v nova prijateljstva. In razmišljam, kaj bom v svojem življenju in pri delu spremenil, ko bo proces s kandidaturo zaključen, če bo politika za sodniško mesto izbrala drugo osebo.

Kaj je vaše primarno področje v pravu? Zakaj ste izbrali ravno to?

Pravo je bila nenačrtovana izbira. Sčasoma sem dognal, da mi je bilo verjetno položeno že v zibelko. Morda pa ni bilo tako in sem se zanj odločil po spletu okoliščin. Prava pa ne delim na področja. Dojemam ga kot celoto. Ki se začne pri ustavi in končna v pravnomočni odločitvi sodišča. Zame je to ubeseditev človekovih umnih, intelektualnih zmožnosti. Dojemam ga kot orodje in sistem, kako olajšati in izboljšati življenje, sobivanje med ljudmi. Kako ob razvoju dosegati tudi napredek. K njemu pristopam z govorico uma, srca in duha, s trudom za prizanesljivost in dobrodušen odnos do ljudi in okolja. To mora biti izhodišče prava in funkcija prava.

Zakaj ste se odločili za študij prava? Ste ob vpisu na fakulteto izbirali med več možnostmi ali ste od malega želeli biti pravnik?

Kot rečeno, bolj je šlo za nenačrtovano naključje. V življenju sem počel mnogo reči. Ogromno sem se ukvarjal s športom. In se trudil biti poučen o več rečeh. Posebej o psihologiji in filozofiji. Kot mladostnik nisem gojil jasnih poklicnih želja ali teženj. Vse se je odvilo spontano. Brez jasnih ambicij.

Z Obalo ste povezani preko Fakultete za humanistične študije UP. Kako vas je prinesla pot k nam, kako se počutite pri nas? Kaj vam je tukaj najbolj všeč?

Ne drži, matično sem zaposlen na Pedagoški fakulteti. Na tej fakulteti so me sprejeli prijazno, mi dali varno zavetje, izkazali razumevanje do mojega načina dela in zagotovili popolno akademsko svobodo. Na Obalo pa sem prišel, ker sem bil prisiljen zapustiti Pravno fakulteto v Ljubljani. Pokojni profesor Andrej Marušič je malo pred tem, preden je zaradi bolezni ugasnilo njegovo življenje, izrekel željo svojemu bratu, profesorju Draganu Marušiču, da mi zagotovi poklicni azil. In nekdanji rektor primorske univerze je dal obljubo in jo izpolnil. Zato sem bil najprej zaposlen na UP FAMNIT in UP IAM. Moja hvaležnost bo večna.

Všeč so mi sprehodi ob morju, ko piha burja in se valovi penijo ob skali. Rad vdihavam morski zrak, četudi mi je gorski bližje. Redko zaplavam, a mi je všeč večerna svetloba na morski gladini, ko sonce zahaja. Ne maram mraza in zadušljive megle, zato se mi zdi zima na obali prijaznejša. Všeč so mi ozke ulice med starimi hišami. Kolesarjenje v naravi okrog Slavnika me pomirja, radosti in razveseljuje. Rad srečam prijazne in iskrene znance. In rad imam prave prijatelje, tiste, ki sem jih spoznal na Obali in se odzovejo vselej, ko začutijo, da so mi lahko v uteho. Vesel sem obalnih izkušenj, ki so me naučile veliko pomembnih reči. Najraje pa imam popolno tišino v mraku, ko se morje umiri, zaliv osami in mestne luči ne kvarijo pogleda na zvezdne utrinke.

Če bi se morali opisati s tremi besedami, katere bi to bile? Kaj radi počnete v življenju? Kako se sproščate?

Šport, študij in delo. Prevzemanje odgovornosti za svojo družbeno vlogo in prepoznavnost. Branje. Glasba. Poskusi čim bolje igrati električno kitaro. Dopisovanje z ljudmi. Druženje s pravimi prijatelji in klepeti s pametnejšimi ljudmi. Poslušanje zdravega in neobremenjenega razmišljanja skromnih in poštenih, načelnih ljudi. In občasni prepiri s samim seboj. In trud, da bi bil jutri vsaj malo boljši človek, kot sem danes.

Za konec se navežimo še na aktualno stanje v Sloveniji in po svetu. Kako ste preživeli epidemijo novega koronavirusa? Za kaj ste izkoristili čas, ko se je javno življenje za dva meseca ustavilo? Kaj bi se po vašem mnenju lahko vsi iz te izkušnje naučili?

Čas sem preživel v Kamniku. Vsak dan sem pisal in komuniciral z ljudmi. Odzival sem se na vprašanja oblasti, vladajoče in opozicije. Dal sem nekaj intervjujev. Dnevno sem komuniciral z novinarji, podajal predloge. Poslušal in bral sem pripovedi ljudi o tem, kaj se jim je zgodilo in kako se počutijo. Razmišljal sem o dogajanju in možnih scenarijih za prihodnost. Izdal sem dve knjigi. Kolesaril in tekel. Po dolgem času sem dlje časa preživel s starši. O nauku me sprašujete ... Strah je najmočnejše orožje politike. In tesnoba in strah, ki sta se v tem obdobju naselila v ljudeh, ne smeta postati nova epidemija. Prioritete za naprej pa se mi zdijo jasne in očitne: sistem kakovostnega in učinkovitega javnega zdravstva, sistem vzgoje in izobraževanja, krepitev socialne države, odločnost in garaška skrb za odpravljanje revščine in prednostna skrb za najbolj ranljive skupine ljudi – starostnike, otroke, zlasti tiste s posebnimi potrebami, sodelovalno sobivanje in solidarno sožitje, korekten in strog nadzor nad delom odločevalcev, preprečevanje vsakršnega nasilja in skrb za okolje. In večja pozornost razlikovanju med nepomembnostmi in pomembnostmi. Med obema ni le odločilna razlika, ampak tudi ogromen prostor. In tu se moramo najti, osmisliti: vsak zase in vsi skupaj.