Svetlana Bogatinov, ki je zaposlena na OŠ Cirila Kosmača Piran, uči pa 4. razred na podružnični šoli v Portorožu, kjer je tudi vodja podružnice, je podala svoj pogled na nedvomno odmeven incident. Uvodoma pojasnjuje, da je po stroki profesorica razrednega pouka in deluje v vlogi učiteljice "in ne v vlogi sodniške stroke". "Zato bi rada podala svoje razmišljanje in mnenje na način, ki nakazuje razumevanje načina delovanja, ukrepanja in vsakodnevnega življenja v šolskem okolju," navaja.

Ne vzgojni ukrep, temveč "osebni lastni ukrep"

Kot pojasnjuje nadalje, je "vzgojno ukrepanje pod šolsko streho jasno določeno in zapisano v Pravilih šolskega in hišnega reda. Dokumenta opredeljujeta poleg dolžnosti in odgovornosti učencev, pravila obnašanja in ravnanja, vzgojne dejavnosti in vzgojno ukrepanje v primeru kršitev".

"Verjamem, da opisani in izvedeni vzgojni ukrep učiteljice ni zapisan v Pravilih šolskega reda nobene od slovenskih šol. Gre za osebni lastni ukrep," je dejala.

"Vzgojni ukrep ne temelji na poniževanju"

Pojasnila je tudi, kaj je namen vzgojnih ukrepov. To je po njenih besedah "učenje odgovornosti, razumevanja in sprejemanja posledic neprimernega vedenja". "Ne temelji na poniževanju, zastraševanju in odvzemu dostojanstva. Ne glede na okoliščine ali razloge, s pozicije moči odraslega (učitelja) v konkretnem primeru pomeni psihološko nasilje," je jasna.

Po njenih besedah pravila šolskega reda določajo pravice in dolžnosti učencev, vzgojno delovanje, odgovornosti učiteljev v postopkih in ukrepih ob kršitvah šolskega reda ali opustitvah dolžnosti. "Temeljijo na zakonodaji, predvsem na Zakonu o osnovni šoli. Ključno je, da so vzgojni ukrepi jasni, otrokom razumljivi, strokovno utemeljeni, časovno omejeni in usmerjeni v delovanje in pomoč otroku pri razumevanju in sprejemanju posledic neustreznih izbir vedenja ali dejanj," navaja.

Katere 'sankcije' so 'dovoljene'?

Pojasnila je tudi, na kakšne načine lahko učitelji 'sankcionirajo' učence. Kot navaja, gre na razredni stopnji predvsem za pedagoške ukrepe, "ki temeljijo na usmerjanju, pogovoru z otrokom, samorefleksiji, povezovanju in sodelovanju s starši, ob ponavljajočih se zadevah z vključitvijo Šolske svetovalne službe ali strokovne pomoči".

"Stremimo k učenju novih možnih izbir vedenj, ki pripomorejo k rasti, optimalnemu razvoju in izboljšavam. Ukrepi naj bodo vedno individualno prilagojeni in usmerjeni v razvoj odgovornosti ter samoregulacije. Pomembno je, da otrok razume, zakaj je ravnanje neprimerno ali neustrezno in kako ga lahko popravi. Na predmetni stopnji k omenjeni praksi lahko dodamo še veliko drugih pristopov, ki so individualizirani, včasih bolj, včasih manj uspešni, iz več razlogov," navaja.

Različne kršitve nosijo različno težo

Vprašali smo jo tudi, kakšen ukrep bi bil po njeni oceni bolj primeren. A učiteljica odgovarja, da ne gre za njeno oceno. "Potrebno je imeti dovolj preverjenih in iskrenih informacij, iz katerih se da jasno razbrati, za kaj je pravzaprav šlo v dotičnem primeru. Zapisane informacije so različne – pozaba delovnega zvezka ali nespoštljivo vedenje do učiteljice? To sta dve različni kršitvi z različno težo," pravi.

In dodaja: "Potrebno je prav tako upoštevati ali gre za enkratno ali ponavljajočo kršitev, ali gre za lažjo ali težjo kršitev, postopkovnost pri ukrepanju ipd. Vse to je zelo jasno opredeljeno v šolskih pravilih. Ne obstaja univerzalna posledica kršitve določenega pravila. Učitelj postavlja meje in ne obratno. V primeru prestopanja je učitelj odgovoren, da strokovno ukrepa po Pravilih šolskega reda, ki veljajo in niso splošna ali povsod enako zapisana."

Avtoriteta učitelja se danes gradi drugače kot nekoč

Prosili smo jo tudi za odziv na komentarje pod našim člankom. Velika večina tistih, ki so se odzvali, je namreč podprla ukrep učiteljice. Menijo, da je učitelj nekoč imel avtoriteto, danes pa da tega več ni; da so starši preveč vpeti v početje učiteljev in da (pre)pogosto prihajajo v šolo z odvetniki. Tako kot psihoterapevtka, ki se je že odzvala na dogajanje, se tudi Bogatinova strinja, da "takšni odzivi pogosto izhajajo iz nostalgije po preteklih časih, ko so bile vzgojne prakse drugačne in za tisti čas samoumevne". "Vendar stroga disciplina in avtoriteta nista nujno povezani. Avtoriteta se danes gradi drugače kot nekoč," je poudarila.

"Prava avtoriteta učitelja v današnjem času temelji predvsem na strokovnosti, doslednosti, zaupljivem odnosu, ki ga uspe (ali ne uspe) vzpostaviti z učenci in ne na ustrahovanju, poniževanju, sramotenju, izločanju in vseh podobnih oblikah vzgojnih prijemov, ki so nekoč delovali in celo bili (navidezno) učinkoviti. Današnji otroci potrebujejo jasno določene meje, tako v domačem in šolskem okolju. Meje postavljamo odrasli. Tudi in predvsem s svojim zgledom. Če to poteka z roko v roki, tem bolje," je jasna.

Cinični komentarji o "naših sončkih"

Prav tako se je v komentarjih zvrstil niz ciničnih zapisov, v katerih so otroke naslavljali z "naši sončki" – češ, da jim starši dajejo potuho in jih zagovarjajo, da njihovi "sončki" nikoli niso nič krivi. Bogatinova navaja, da je "tovrstno cinično posploševanje v naši družbi prisotno in gre na račun mnogih let napačnih (sicer predlaganih) permisivnih pristopov v vzgoji otrok. Težko je priznati velike zmote in mirno sprejeti škodljive zaščitniške odzive staršev v primeru nezmožnosti sprejemanja odgovornosti lastnih otrok. To vedenje odraslih pomeni za otroka oviro".

So se torej učenci v zadnjih 30 letih, kolikor je Bogatinova v učiteljskih vodah, dejansko spremenili? So danes vedenjsko drugačni kot so bili pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti? In če ja, kakšne so te spremembe? Kot navaja Bogatinova, so učenci res drugačni, spremembe pa so opazne na več področjih – "v odnosu do sebe in drugega, v njihovih odzivih, sprejemanju in dojemanju sveta, morda (pre)veliki občutljivosti, z drugačnimi izbirami in opolnomočenostjo pri reševanju vsakodnevnih težav, ki se lahko porajajo v našem življenju".

"Razlogi pa so številni in raznoliki – drugačen način vzgoje in družinskega življenja, sistem in prioriteta vrednot, preko katerih iščejo in si osmišljajo lastno vrednost in pogled v prihodnost, družbene spremembe, vpliv tehnologije ipd. Časi se spreminjajo in zato otroci potrebujejo drugačne pristope in vodenje na poti svojega odraščanja. Uperjeni prst za tovrstno 'vedenjsko drugačnost' v kogarkoli zato lahko hitro pospravimo v žep," navaja.

Avtoriteta ni več samoumevna

Drugačen je tudi odnos do avtoritete, pojasnjuje. "Avtoriteta sama po sebi danes ni več samoumevna. V šolskem okolju učitelj gradi svojo avtoriteto skozi odnos, iskreno in podporno komunikacijo, spoštovanje in doslednost. Otroci ne sprejemajo avtoritete zgolj zaradi funkcije, temveč zaradi osebnosti, pozitivnega zgleda in pravičnosti učitelja. Ko otrok razume pravila in vse to začuti, avtoriteto sprejme in se počuti varno. To zahteva več truda, a dolgoročno prinaša več zadovoljstva na obeh straneh," je jasna.

Starši z odvetniki v šolo? Učiteljica: "To ni stalna praksa"

Glede domnevnega pretiranega zagovarjanja otrok s strani staršev in glede navedb, da starši v šolo prihajajo z odvetniki, pa odgovarja, da večina staršev želi sodelovati in zaščititi svojega otroka, delovati v njegovo korist, kar je po njenih besedah razumljivo. "Ali je to zanje pretirano ali ne, vedo najbolje sami. Včasih pride do nesoglasij, vendar jih je praviloma mogoče rešiti s pogovorom v otrokovo dobro," izpostavlja.

In dodaja: "Ključen je vedno iskren in zaupljiv odnos, ki ga učitelji lahko vzpostavimo v sodelovanju s starši. To je najboljši recept, ki ponuja varno okolje, v katerem se nahajamo skupaj, v dobrih ali manj dobrih trenutkih."

"Obstajajo ekstremni primeri, ko se starši v šoli pojavijo v spremstvu odvetnika iz različnih razlogov in vzgibov. Vendar ne gre posploševati, to ni stalna praksa in ne predstavlja splošne slike šolskega prostora," je zaključila.