Spomnimo. Ena izmed učiteljic na OŠ Pier Paolo Vergerio il Vecchio v Kopru je bila deležna hudih obtožb, da naj bi enega otroka, učenko, ker ni imela delovnega zvezka, postavila pred steno. Tako naj bi morala deklica z rokami na hrbtu stati 45 minut, torej celo šolsko uro. Še več – učiteljica naj bi otroka med tem porinila, tako da je z glavo udaril ob steno, vmes pa razburjeno vpila na druge učence, je opisal oče enega od otrok, ki obiskuje 5. razred. Podobno zgodbo sta izpovedala še dva starša. 

Ravnateljica šole Helena Maglica nam je odgovorila, da je šlo v tem primeru za kršitev pravilnika o šolskem redu, in sicer za nespoštljiv odnos učenca do zaposlenih, kar je učiteljica sankcionirala z vzgojnim ukrepom. "Ukrep ni bil sprejet zato, ker je bila učenka brez učnega gradiva. Navedbe, da naj bi bila učiteljica fizično nasilna, pa ne držijo. Nasilja ni izvajala, ne tega dne ne prej," je zapisala.

Javnost stopila na stran učiteljice

So pa o primernosti takšnega vzgojnega ukrepa imeli veliko povedati naši bralci in komentatorji članka. Članek je namreč vzbudil izjemno pozornost javnosti – tako se je pod našima objavama na Facebooku vsul plaz komentarjev, skupaj jih je do danes več kot 850. Še posebej zanimivo pa je to, da se velika večina tistih, ki so se odzvali, ni postavila na stran otroka, temveč na stran učiteljice. 

Njen ukrep so upravičevali s tem, da so morali učenci nekoč stati v kotu ali na hodniku, "pa so vsi preživeli", ali pa da so nekoč učitelji "v njih metali krede in šope ključev", pa da tedaj tudi doma ni smel otrok tega povedati, "ker bi dobil še batine, ker takrat učitelji niso bili nikoli krivi". Slednji komentar je bil pospremljen še z zapisom "dobri stari časi".

V komentarjih so se oglasili tudi tisti, ki pravijo, da jim je učitelj kdaj "tudi kakšno primazal okoli ušes" in da "so si to zaslužili, ker so delali s*anja". Večina tistih, ki so se na članek odzvali, meni, da je učitelj nekoč imel avtoriteto, danes pa da tega več ni; da so starši preveč vpeti v početje učiteljev in da (pre)pogosto prihajajo v šolo z odvetniki. Otroke tako v komentarjih (cinično) naslavljajo z "naši sončki" – češ, da jim starši dajejo potuho in jih zagovarjajo, da njihovi "sončki" nikoli niso nič krivi.

Je bil ukrep učiteljice primeren? 

Katja Knez Steinbuch uvodoma pojasnjuje svoj pogled na vzgojni ukrep učiteljice. "Ker v javnosti še ni znano, kakšna je bila dejanska situacija in ker ni bilo prikaza vseh dejstev in tiskovne konference, težko vemo, kaj se je zares dogajalo na tej šoli. Pri obravnavi vseh tako občutljivih primerov si kot psihoterapevtka želim, da ne bi vnaprej obsojali, hkrati pa tudi to, da šole ne bi skrivale težkih in zapletenih situacij, ampak bi jih transparentno predstavile in bodisi stale za svojimi odločitvami bodisi prevzele odgovornost za morebitna napačna ravnanja. Razumljivo je, po drugi strani, da se šole, ravnatelji in učitelji bojijo reakcij staršev in javnosti, ki so lahko hude in ekstremne," je navedla.

Če je do takšnega ukrepa prišlo, pa "moramo priznati, da to kaže tako na preobremenjenost učiteljev in njihovo nemoč, predvsem pa milo rečeno na njihove izzive samoregulacije in izzive postavljanja zdravih meja, ki niso nasilne. Če drži morda to, da je bilo pri ukrepu vpleteno tudi nasilje, celo fizično, je to seveda absolutno nesprejemljivo."

Katja Knez Steinbuch

Postaviti je treba dostojanstveno mejo

Dodaja, da za fizično nasilje ni opravičila in da so odrasli tisti, ki so dožni otroka prestreči v morebitnem nespoštljivem vedenju in mu postaviti dostojanstveno mejo. "Zagotovo bi bila bolj dostojanstvena meja reči otroku naj odteče tri kroge po šoli kot pa ustrahovalno strmenje v zid," pravi. "Ob vseh teh zgodbah vedno pozabljamo pogledati na vzroke: kaj se je dogajalo v razredu, kakšna je dinamika, koliko ima učitelj pomoči, kaj se dogaja s konkretnim otrokom, kaj so vzroki morebitnega težjega vedenja in podobno. Zelo si želim, da bi bili kot družba podporni učiteljem, ki jim pogosto ni enostavno, še bolj pa otrokom v stiski: da bi poleg zakonodaje ustvarjali varne odnose, kjer bi lahko pokazali, kaj jih teži," je še dejala.

Normaliziranje lastne izkušnje nasilja

Kako lahko torej razumemo večinski odziv javnosti? Kot pojasnjuje psihoterapevtka, je vzrokov za takšne odzive več. "Po eni strani so (vzroki, op. a.) osebni, kar tudi komentatorji sami pojasnjujejo – izhajajo iz svoje izkušnje nasilja, ki so ga normalizirali, po drugi pa tudi sociološki: če je včasih velika večina doživljala avtoritarno, celo nasilno vzgojo, se je potem zgodil odmik v drug ekstrem, permisiven ali helikopterski ... Ker je tudi ta sistem otroka pravzaprav zanemarjal in puščal negativne posledice, smo zdaj v času iskanja novih sistemov, ki niso tako ekstremni, še vedno pa obstaja velik odpor proti permisivnim pristopom (preprosto iz razloga, ker so časovno bližje kot avtoritarni), ki je včasih tako močan, da potem težko sprejema tudi bolj uravnotežene pristope starševstva, kot so avtoritativni ali rahločutni," pojasnjuje.

In dodaja: "Če pa gledamo iz sistemske, psihoterapevtske perspektive, se podobno kot na osebni ravni kažejo transgeneracijski prenosi podedovanih travmatičnih nasilnih izkušenj. Včasih je bilo nasilje bolj normalizirano in kulturno sprejemljivo, kaznovanje s strani učiteljev pa vsakdanje." Kot pojasnjuje, je bila fizična kazen v preteklosti "del norme, tako doma kot v šoli". "Otrok je odraščal v svetu, kjer so avtoriteta, strah in disciplina oblikovali odnose, nasilje pa je bilo pogosto normalizirano. Ker je bila ta norma skupna vsem, so otroci doživljali fizično kaznovanje kot nekaj, kar spada k vzgoji," še dodaja.

Nasilni ukrepi puščajo trajne posledice

Okolje je danes – psihološko in družbeno – drugačno, odnosi pa bolj osredotočeni na spoštovanje, dialog in nenasilje. "Če se danes zgodi fizični ali psihični ukrep, to ni več v skladu s tem, kar otrok doživlja kot normalno, zato je šok večji, kršitev občutka varnosti intenzivnejša in psihološka ogroženost globlja," je dejala. In tudi otroci so danes bolj čustveno občutljivi, "saj odraščajo v okolju, ki je manj nasilno, bolj dialogično in polno čustvene pozornosti. Z večjo senzibilnostjo na krivice in močnejšim občutkom dostojanstva je vsak nasilni ukrep danes mnogo bolj travmatičen."

"Raziskave danes jasno kažejo, da tudi blažji nasilni ukrepi puščajo trajne posledice: od večje verjetnosti za anksioznost, težave pri regulaciji čustev, slabo samopodobo, do socialnega umika in večje agresivnosti v odrasli dobi. V preteklosti te posledice niso bile priznane, danes pa imamo znanje, ki nam omogoča, da razumemo dolgoročne učinke nasilja na otrokov razvoj. Zato je pomembno, da razumemo, da fizični ukrepi danes ne pomenijo le discipline, temveč lahko vodijo v trajne psihološke posledice, ki jih v preteklosti pogosto nismo prepoznavali," je bila jasna.

Slovenci naklonjeni kaznovalnemu starševstvu

Odziv javnosti je ni presenetil: "Že pred desetletjem sem pisala o tem, da so Slovenci žal še vedno naklonjeni kaznovalnem starševstvu, znotraj katerega je ena po riti pogosto normalizirana in sprejemljiva. Kot da bi v večini ločevali brutalno nasilje s podplutbami in modricami (ki ga obsojajo) ter tisto nasilje, ki ga je pravzaprav večina Slovencev doživela: kričanje, ena po riti, klofute, odrivanja in podobno – to drugo pa se jim zdi sprejemljivo. Včasih se zdi, da gre pri teh temah za nekakšno verzijo t. i. stockholmskega sindroma, za katerega so včasih menili, da žrtev z ugrabiteljem sočustvuje ali pa se celo vanj zaljubi. Slovenci pa po stockholmsko branijo dejanja tistih ljudi, ki so bili nasilni do njih, kar celo priznavajo in pogosto napišejo, da so oni doživeli še kaj hujšega, pa so danes popolnoma v redu."

'Lažni jaz', kjer se prepričujemo, da je z nami vse 'okej'

Kot pojasnjuje psihoterapevtka, se je ljudem težko srečati z idejo, da so nas ranili in da imamo zaradi zlorab posledice. "Slovenci si evidentno težko priznamo, kje smo ranjeni. Lažje je zato zgraditi t. i. lažni jaz, kjer prepričujemo sebe in druge, da je z nami čisto ok, da nimamo posledic, da so se kakšne stvari morale zgoditi, ali pa da je celo prav, da so se (češ, da smo si to zaslužili) in podobno. Pri tem seveda pozabljamo na v nebo vpijajoče statistike zasvojenosti, samomorilnosti, razvoja motenj – ki so nekatere zagotovo posledica travmatičnih izkušenj iz otroštva," navaja.

"Zdi se, kot da bi se pri teh temah oglašali notranji glasovi otrok, ki so zdaj sicer res odrasli, toda v preteklosti pa doživeli marsikaj in tega nikoli predelali oziroma si sami rečejo, da jih je to utrdilo. V otroških očeh je lažje namreč naprtiti krivdo sebi in si reči bil sem slab otrok ter postati črna ovca, kot pa izgubiti idealiziran pogled na starša, ki ga nosi nekje vsak otrok globoko v sebi. Otroci starše namreč idealizirajo ter vse težke občutke pripišejo sebi. In ko se dandanes zgodi primer, ki ljudi spomni na preteklost, reagirajo iz stopnje notranjega otroka, ki se počuti kriv in meni, da si je grdo ravnanje zaslužil. Takšna perspektiva pojasni, zakaj potem menijo enako tudi za ostale," je še pojasnila.

Vzgojni ukrep pred očmi vseh sošolcev – izključevanje

Kako torej takšen vzgojni ukrep – da otrok celo šolsko uro, pred očmi vseh sošolk in sošolcev, stoji z rokami na hrbtu in gleda v steno – vpliva na otroka? Knez Steinbuch pojasnjuje, da takšen ukrep temelji na sramotenju otroka. "Zato bo otrok zagotovo občutil sram, napetost, neprijetnost, morda celo močan strah," je navedla.

"Nekdo je komentiral, da je nekje učitelj poskusil podobno z več učenci, poskus pa se je prekinil, ko sta se dve učenki zaradi močnega strahu objeli. Predvsem je to način, ki otroka izključuje od ostalih in mu ne daje pravilnega sporočila. Tovrstno izključevanje ne doseže namena, ki ga verjetno pedagoška delavka – učiteljica želi doseči: namesto prevzemanja odgovornosti in drugačnega vedenja dobimo otroka, ki je osramočen, prestrašen in morebiti iz strahu spreminja vedenje trenutno, ne pa na dolgi rok," je jasna.

Posledica mora biti, vendar kakšna

Če želimo otrokovo vedenje spremeniti, nadaljuje Knez Steinbuch, ga je seveda potrebno pravočasno zaustaviti, mu postaviti mejo in tudi posledico. "Boljša posledica v primeru nespoštovanja je na primer pogovor o spoštovanju, ki vsebuje kakšno nalogo, ali pa igre, ki uvajajo razmejitve med tišino in primernimi besedami in podobno," pravi. Poudarja, da posledica mora slediti, "vprašanje pa je, kakšna je tista, ki zares postavi mejo, ki je učinkovita in dolgotrajna. Kratkotrajne kazni prinesejo žal samo hitre spremembe, ki pa niso dolgotrajne."

Kaj je permisivna vzgoja in kaj ni?

Knez Steinbuch je komentirala tudi očitke glede permisivne vzgoje, v komentarjih je bilo namreč večkrat zaslediti, da so starši danes do svojih otrok preveč zaščitniški. Kot pojasnjuje psihoterapevtka, je del teh očitkov "zagotovo upravičen, pri čemer si permisivnost predstavljamo zelo različno".

"Po drugi strani pa komentarji, da starši zavijajo otroke v vato, v primerih, ko jim v resnici npr. dajejo več varnosti (ne pa permisivnosti), niso najbolj pravični," nadaljuje. Kot pravi, so starši danes, za razliko od preteklosti, obremenjeni z veliko nasveti, pogosto s preutrujenostjo, manjki podpore, brez dobre socialno podporne mreže; če so včasih živeli v manjših skupnostih, je zdaj urbanizacija povzročila več individualizma in manjšo podporo staršem.

"Pri vzgoji pa se najbolj pozna tudi to, kaj smo sami prejeli: če so nas veliko kregali, je večja verjetnost, da bomo vzorce ponovili, ali pa se izogibali vsakršnem postavljanju meja. V terapiji opažamo velikokrat generacijske prenose lastnih izkušenj, npr. tega, da bo oče, ki so mu kot fantku govorili, da naj ne joka, da jokajo samo punčke, torej mu jok prepovedovali, že v zgodnjem otroškem obdobju lahko imel velike težave s tem, da ne bo zdržal ob joku otroka in mu bo tako hitreje popustil, kar se lahko kasneje rezultira kot permisiven odziv," je pojasnila.

In zaključila: "Težav starševstva je torej veliko, skozi vsa stoletja pa je ena največja: da ne prepoznavamo lastnih vzorcev ter jih prenašamo naprej, kot lahko beremo tudi v komentarjih, ki normalizirajo domnevno nasilje."