Še enkrat čestitke ob uspehu in nazivu Miss Universe Slovenije. Kako ste doživeli ta prelomen večer? Kaj je šlo skozi vaše misli, ko ste izvedeli, da ste prav vi zmagovalka?

Bilo je pestro, bilo je zabavno, bilo je energično in jaz sem se predvsem imela samo ful ful dobro, res sem uživala vsak trenutek. Prvi moment je bil velik šok, potem pa sem čutila ogromno hvaležnost. Globoko, globoko hvaležnost. Kako se je vse uredilo točno tako, kot se mora, kot da se je vse 'zložilo'.

Čestitke najbrž dežujejo z vseh koncev; so se vtisi že polegli? Kaj vam pomeni ta uspeh?

Čestitk je ogromno, kaj takega si nisem predstavljala, toliko podpore, toliko lepih in toplih besed iz toliko različnih koncev, ljudi, ki sem jih že kdaj spoznala in ki jih še nisem. Fantastično se počutim, kot da sem v pozitivnem krogu, pozitivni sferi podpore. Sploh ni tiste slovenske fovšije, ki je tako opevana, ampak res samo ena globoka hvaležnost za toliko pozitivne pozornosti.

Štejem si v neizmerno čast, da bom letos promotorka in ambasadorka Slovenije v svetu. In čutim veliko odgovornost do tega, da dobro predstavljam Slovenijo v svetu.

View this post on Instagram

A post shared by Miss Universe Slovenia (@missuniversesloveniaorg)

Zakaj ste se odločili, da sodelujete na tem tekmovanju? Kako ste usklajevali službo in to tekmovanje?

Nisem imela grozne želje po tem, da si res želim biti Miss Universe, vsaj na začetku ne ... Mi je bilo bolj pomembno, da poskusimo, pa vidimo - nova izkušnja, če ne drugega, bom spoznala kakšno fajn punco, kakšno novo kolegico. Nisem si sploh mislila, kaj vse bo to prineslo s sabo in koliko fantastičnih ljudi bom spoznala. Še posebej ko sem izvedela, da to organizira gospod Boscarol - to je bil mogoče tisti ključni dejavnik, ki je pripomogel k temu, da sem se za to odločila - saj se mi je zdelo, da bi to znala biti vrhunska priložnost tudi za naprej, ne glede na izid.

Posebnih predpriprav ali večjih obveznosti ni bilo, so mi pa šli v službi veliko naproti s tem, ko so mi dali tisti teden, ko sem imela finale, cel teden prosto, da sem se lahko temu posvetila. Res sem jim hvaležna. Pa tudi za naprej se pogovarjamo, da mi bodo v veliko oporo, ko bo treba na Tajsko - to je kar velik projekt, da ti gredo nadrejeni v službi naproti.

Koliko časa že plavate v modnih vodah in kako se je pravzaprav začela vaša manekenska pot?

Jaz sem v bistvu delala, še zdaj se spomnim, za 3,60 evra, kar je bil študentski minimalec preko študentske napotnice v dnevnem kafiču. Delala sem tudi po 10 ur in bila tudi zelo utrujena, za 36 evrov, dva para hlač sem si komaj kupila … No in potem je prišel nekdo in rekel 'ej, ti maš ful lep nasmeh, a bi prišla snemat eno reklamo', mislim da je bilo za neko zavarovalnico. In sem rekla okej, ponudil mi je res znatno višjo vsoto denarja. In pri nas doma ni bilo prav preveč cenjeno, da človek dela s telesom - treba je bilo delati z glavo, zato sem bila tudi študentska na medicinski fakulteti, dentalna smer. In je bilo tako: "menda ne boš delala s telesom, ne ta naša..." (smeh). Ampak je bilo res dobro plačano: 50 evrov na uro. Meni so se takrat zasvetile oči, ko sem videla, da tri dni dela v kafiču tukaj naredim v dveh urah.

In potem sem to sprejela, ena stvar je šla v drugo, pa so me za nekaj drugega klicali, kar naenkrat sem bla v neki tretji bazi, pa so me še nekam drugam povabili. In to je samo capljalo naprej. Kot snežna krogla efekt. In mi je bilo ful dobro, ugotovila sem, da mi da to tisto … Na faksu sem se ful učila in je bilo vse ful znanstveno. Modeling pa mi je dal nek pridih umetniškega izražanja. In sem se res lahko ob tem sprostila, uživala, ven sem lahko dala veliko svojega osebnega značaja, malo sem lahko bila nora, divja, se smejala. Spoznavala sem ogromno ljudi - ljudje v tej sferi so precej drugačni kot kolegov medicincev, ki so v veliki večini zelo resni ljudje. In tako se mi je zdelo 'best of both worlds', torej da sem doživela tako tisti intelektualni krog kot tisti malo bolj umetniško nadarjen krog. To se mi je zdela vrhunska komplementarna smer, da sem oboje usklajevala. To se mi je zdelo fantastično.

Sicer pa ste doktorica dentalne medicine. Morda gre na prvi pogled za področji, ki nimata prav dosti skupnega – razen lepega nasmeha – pa vendar; katere so vzporednice med dentalno medicino in manekenstvom oziroma modo?

Oboje združuje ljubezen do estetike. Dentalno medicino sicer vidim kot reševanje določenih problemov, morda celo globljih kot samo estetskih - velikokrat se spopadamo s kakšno bolečino in je to poglavje zase. Manekenstvo pa je neko izražanje. Kot sem rekla - začela sem s komercialnimi zadevami, potem pa šla bolj v svet mode, "proper modeling". Ne bi rekla, da je precej skupnega, razen ta estetska nota. Meni se zdi to zelo komplementarno v smislu, da me zadovoljuje v življenju. Prov mi daje nek mentalni izziv, drugo pa  možnost izražanja, možnost, da dam malo sebe in mojega karakterja ven. Kar mi mogoče pri enem manjka, mi daje drugo, in obratno.

Že leta 2022 ste osvojili naziv prve spremljevalke na izboru Miss Slovenije. Kateri so še ostali večji uspehi v modnem svetu ali večja sodelovanja?

Zelo sem ponosna na sodelovanje z Lisco, to je bila ena od stvari, ki sem si jih zelo želela in letos junija sem prvič sodelovala z Lisco na njihovi reviji. Pred kratkim smo snemali tudi za katalog. Lisca je znamka z dolgo tradicijo, taka ugledna, pristna slovenska znamka in vedno mi je v čast delati s takšnimi priznanimi znamkami. Fino mi je bilo delati tudi za Emporium, z njimi sem precej uživala, se mi je zdela tudi znamka z renomejem. Fantastično mi je blo sodelovati z Gym Beam, snemali smo neko produkcijo v Sloveniji, reklame so bile pa predvsem billboardi po Nemčiji in Franciji. To se mi je zdelo ful dobro, ko so mi poslali iz Nemčije, da sem na nekem velikem plakatu. Je bilo že precej let nazaj in se mi je zdelo zelo fascinantno.

Velikokrat me vprašajo, katera so moja najljubša snemanja. Obožujem videospote, v njih je precej igre in s tega vidika se mi zdi to vrhunsko, ker dam res lahko cel svoj karakter noter - zdi se mi, da živim neko drugo življenje, ko odigram neko vlogo. Videospoti so mi super, tudi če so malo manj plačani. In druga stvar; obožujem snemat kakšno navtiko, se imam res dobro na takšnih snemanjih.

Kot Miss Universe Slovenije se odpravljate na svetovno tekmovanje na Tajsko. Kakšna so vaša pričakovanja in kaj si želite doseči?

Predvsem si želim, da bi prezentirala Slovenijo v taki luči, kot si zasluži. Torej, da bi znala dobro zajeti bistvo tega, kaj Slovenija je, kako fantastična država je, kaj vse ponuja, na kako malem prostoru imamo vse te možnosti, vrhunsko kvaliteto življenja in kako smo res butična država. To bi zelo rada prezentirala in upam, da mi bo to uspelo. Želela bi si spoznat čimveč tujih kultur, da spletem kakšna dlje časa trajajoča prijateljstva. Da bi si obetala zmago – ja, sej v šali vedno rečemo 'gremo na zmago' – ampak glede na velikost naše države pa vpletenost, pa da toliko let nismo bili zraven, mislim da nekih šans za posegat po najvišjih mestih nimam. Bom pa definitivno dala vse od sebe, da pridem na Tajsko kar se da pripravljena. Če bodo kakšni športni izzivi al pa retorični izzivi, upam, da se bom dobro odrezala. Mislim, da so mi te stvari precej pisane na kožo. Kot sem rekla, moramo se pustiti presenetiti, upat na najboljše, vseeno pa ne imeti prevelikih pričakovanj.

Na tovrstnih tekmovanjih se ne predstavljate samo vizualno, temveč tudi osebnostno. Katere svoje lastnosti želite izpostaviti? Kaj je, poleg zunanjega videza, na teh tekmovanjih še pomembno?

To, da sem komunikativna, se mi zdi, da je že precej očitno, to mi na vsakem intervjuju rečejo, da občudujejo mojo sproščenost in to, da sem zelo normalna. Ne vem sicer, kakšne vrste ljudje so hodili zastopat Slovenijo pred mano (smeh), ampak si res štejem v čast, ko mi vsi rečejo da sem tako normalna in tako prijetna. Očitno imajo zelo nizka pričakovanja (smeh). In me ful veseli slišat, da potem vedno presežem to. Vzgojena sem bila v taki družini, da se popolnoma sprejemamo, da smo prijazni drug do drugega, da pomagamo soustvarjati družbo, katere del želimo biti. Torej prijazno družbo, spoštljivo družbo, da smo drug drugemu v oporo. In taka se trudim biti tudi na vzven. In mislim da se čuti ta toplina, ki sem je bila deležna celo otroštvo, ta ljubezen in da znam to tudi deliti naprej. Poleg tega sem bila vzgajana s strani tako fantastičnih staršev. Vedno rečem, moja družina je moj največji blagoslov in tudi ko se mi dogajajo najslabše stvari in sem najbolj nesrečna, se zmeraj ustavim in pomislim, v kakšno družino sem bila rojena in kako imam neskončno srečo in sem izjemno hvaležna, da sem imela tako otroštvo in da imam še vedno tako fantastične starše. In že to samo po sebi se mi zdi da me je neskončno zaznamovalo.

Na koncu je energija vse. Kakšno energijo oddajaš, kako se z drugimi pogovarjaš, da se ne stresiraš za brezvezne zadeve, ampak da poskušaš res bit prisoten v trenutku in da si zadovoljen sam s sabo, da drugim želiš dobro, da jim želiš pomagati. To so vse zadeve, ki na koncu štejejo in po mojem mnenju - ne vem, če se bo to prepoznalo na tekmovanju - ampak to je na koncu tisto, kar pusti vtis pri sotekmovalcih. Pri žiriji ne vem - to vam bom povedala potem. To je veliko veliko veliko večjega pomena kot zunanji videz, vsaj če se mene vpraša. Meni se zdi, da je vsak lep po svoje in mislim, da ne more človek samo lepote ocenjevati - je to dodana vrednost, ampak na koncu so druge stvari, ki štejejo pri človeku.

Ste Primorka, doma iz Šempetra pri Gorici – kakšen je bil odziv domačinov in sokrajanov na vaš nov naziv?

Fantastičen. Jaz sem bila najbolj navdušena, kako so me sprejeli. Kaj takega si niti v najbolj divjih sanjah ne bi mogla predstavljati. Kako so me prišli pozdravit domov, mi zaželet srečo. Pa tolko rož. Smo se hecali doma, da niti največji pogrebi nimajo toliko cvetja. Če lahko malo črn humor vključim. Ampak res, noro, noro, noro. Kako zelo pozorno od  sosedov, pa da je prišel župan pa gospod Boscarol na njoke - vsi s temi njoki, ti njoki me lovijo prav povsod, odkar sem to rekla kot odgovor. Bilo je fantastično, sprejem je bil čudovit. Sem se hecala, da sem kot olimpijski športnik z medaljo, samo da nisem rabila trenirati. Res, neskončno sem hvaležna. Spet se vračamo na hvaležnost, ampak res je to poglavitno čustvo, ki ga čutim od srede naprej. Šempetrci so fantastični, nimam besed.