Raziskave vse jasneje kažejo, da med kognitivnimi sposobnostmi in nesebičnimi vrednotami obstaja močna povezava. Študije, objavljene tudi v reviji Journal of Research in Personality, ugotavljajo, da inteligentnejši posamezniki pogosteje razmišljajo dolgoročno in lažje prepoznajo koristi sodelovanja, zaupanja ter skupnega dobrega. Namesto da bi se osredotočali zgolj na hitro osebno korist, razumejo, da dobri odnosi in sodelovanje dolgoročno prinašajo več uspeha.

Eden vidnejših zagovornikov takšnega pogleda je organizacijski psiholog Adam Grant z univerze Wharton. Po njegovih ugotovitvah inteligentni ljudje ne izstopajo le po analitičnih sposobnostih, temveč imajo pogosto tudi močnejši moralni kompas, več empatije in bolj razvit občutek za potrebe drugih. Prav sposobnost razumevanja perspektive sogovornika jim omogoča sprejemanje odločitev, ki koristijo širši skupnosti – in posredno tudi njim samim.

Grant ljudi razvršča v tri osnovne skupine: velikodušne posameznike (givers), jemalce (takers) in izmenjevalce (matchers). Jemalci skušajo iz vsakega odnosa potegniti čim več zase, izmenjevalci delujejo po načelu "usluga za uslugo", velikodušni posamezniki pa pomagajo brez pričakovanja neposredne koristi. Raziskave kažejo nekaj presenetljivega: prav velikodušni posamezniki so nadpovprečno zastopani na obeh skrajnih koncih lestvice uspeha – tako med najmanj kot tudi med najbolj uspešnimi.

Tisti, ki se znajdejo na dnu, pogosto doživijo izgorelost ali postanejo tarča izkoriščanja, ker ne znajo postavljati jasnih meja. Najuspešnejši velikodušni posamezniki pa svoj uspeh gradijo na zaupanju, ugledu, močnih družbenih mrežah in dolgoročnih odnosih. Po Grantovih besedah gre za ljudi, ki skrbijo za druge, a hkrati ne zanemarjajo lastnih interesov – imenuje jih "otherish", torej usmerjene k drugim, vendar ne na način, ki bi jih izčrpal.

Povezava med dobroto in dobrim počutjem ni le psihološka, temveč ima tudi jasno nevrološko ozadje. Študija, objavljena v reviji Nature Communications, je pokazala, da lahko že sama odločitev za radodarnost sproži občutek sreče. Raziskovalci so s pomočjo funkcionalne magnetne resonance (fMRI) ugotovili, da javna obljuba, da bo posameznik denar porabil za druge in ne zase, aktivira možganska področja, povezana z altruizmom in zadovoljstvom, poročajo na spletni strani On Being.

Posebej je izstopala povečana aktivnost v temporoparietalnem spoju (angl. tempoparietal junction, kratica TPJ), delu možganov, ki je bistven za socialno razumevanje, empatijo in obvladovanje sebičnih impulzov. Preprosto povedano: naši možgani nas lahko nagradijo za dobroto, s čimer nastane pozitiven krog – dajanje izboljšuje počutje, boljše počutje pa povečuje pripravljenost pomagati tudi v prihodnje.

V razmislekih o tem, kako se pripravljenost pomagati kaže v praksi, Adam Grant poudarja, da v delovnem okolju ni poglavitno le, ali pomagamo, temveč kako, kdaj in komu. Po njegovih ugotovitvah najuspešnejši ljudje niso tisti, ki pomagajo vsem in vedno, temveč tisti, ki znajo ravnati premišljeno, si postaviti jasne meje ter ohraniti ravnotežje med skrbjo za druge in skrbjo zase. Če tega ravnotežja ni, se hitro pojavijo utrujenost, izgorelost in izkoriščanje – podobno kot pri pravilu na letalu, da si je treba najprej nadeti kisikovo masko, šele nato pomagati drugim.

Grant opozarja tudi, da pomoč ni omejena le na denar ali čas. Pogosto gre za majhne, a zelo pomembne stvari: deljenje znanja, mentorstvo, koristne povratne informacije, povezovanje ljudi ali kratke usluge, ki imajo lahko za druge veliko vrednost. Takšna ravnanja krepijo odnose, izboljšujejo vzdušje v kolektivu in povečujejo občutek smisla pri delu.