Potem ko smo v sredo pisali o novosti na koprskem osrednjem mestnem trgu, na katerem se je poleg uradnega poimenovanja Titov trg pojavila še tabla s starim imenom Piazza del Duomo, je slednja že po dveh dneh izginila.
KOGA JE RAZJEZILA TABLA? 'Piazza del duomo' na Titovem trgu stala le dva dni
Koper
Sinoči smo v uredništvo prejeli fotografijo zidu, na kateri sta stali obe tabli s poimenovanji, na mestu table z zgodovinskim imenom pa so vidne le luknje, ki so ostale za vijaki.
Kot smo pisali v sredo, postavitev table ni bila ne provokacija ne šala. Kot je pojasnil Alberto Cernaz, novinar in urednik glasila koprske italijanske skupnosti “La Città”, je bila to prva od nekaj tabel, ki bodo dajale informacijo o imenih koprskih trgov in ulic iz časa Avstro-Ogrske. Kot so zatrdili na občini, ki načrtuje postavitev še več podobnih tabel po mestu, ne gre za preimenovanje sedanjih uradnih imen trgov in ulic.
Koprska občina je tablo postavila po zgledu nekaterih drugih zgodovinskih mest Slovenije, med drugim Pirana, kjer so tovrstne table že dalj časa postavljene, nikakor pa ne gre za preimenovanje uradnih imen trgov in ulic. Njihov namen je zgolj zaščita in krepitev bogate kulturne in zgodovinske dediščine mesta, skladno s predpisi Zavoda za varstvo kulturne dediščine Piran, so še dodali v izjavi na Mestni občini Koper.
BRAVO |
06 .12. 2017 ob 07: 55
0
manjšina ne spoštuje naše ustave in zakonodaje. So bili zelo glasni ko predor Markovec ni bil napisan v italijanščini, zdaj pa trge pojmujejo samo v italijanščini. Očitno so nestrpni. Na našem območju sta po ustavi dva jezika, če tega ne razumejo...
Ma to tablo je odnesel zbiralec zgodovinskih oznak in ne politično motiviran mladinec SD-ja :-)
Aegida, Capris, Capritana insula, Caput Ystriae, Justinopolis, Caput Histriae, Capo d'Istria, Capodistria, Koper, Kopar.
Si pozabu na:
Nastanek Kopra in izvor njegovega prvotnega imena segata v pradavnino: Aegida je grško-tračansko ime, ki spominja na egido (ščit) grške boginje modrosti in znanja Atene. Po legendi naj bi se Atena hudo sprla s Pozejdonom in nato pred njegovim preganjanjem pobegnila prav v te kraje. Med spopadom obeh božanstev naj bi Atenin ščit, prevlečen s kozjo kožo, padel v morje, boginjino rotenje pa naj bi tako ganilo Zeusa, da je njeno egido spremenil v kleč. In če otok pogledate od daleč ali z višine, je prav zares podoben na morju počivajočemu ščitu.
Nastanek Kopra in izvor njegovega prvotnega imena segata v pradavnino: Aegida je grško-tračansko ime, ki spominja na egido (ščit) grške boginje modrosti in znanja Atene. Po legendi naj bi se Atena hudo sprla s Pozejdonom in nato pred njegovim preganjanjem pobegnila prav v te kraje. Med spopadom obeh božanstev naj bi Atenin ščit, prevlečen s kozjo kožo, padel v morje, boginjino rotenje pa naj bi tako ganilo Zeusa, da je njeno egido spremenil v kleč. In če otok pogledate od daleč ali z višine, je prav zares podoben na morju počivajočemu ščitu.
Zgodovina Kopra
Koper se je razvil na skalnatem otoku, ki mu Rimljani dajo ime Capris in je najbolj spremenil svojo podobo od treh obalnih mest. Do današnjih dni se tu izmenja kar nekaj vladavin in držav, ki mu dajo svoj pečat in tudi svoje ime: za Rimljane je Capris; v času papeža Gregorja I (l. 599) Insula Capraria (kozji otok), za Bizantince (sredina 6. do 8. stoletja) Justinopolis; za oglejske patriarhe Caput Histriae (glava Istre), Benečani pa ime spremenijo v italijansko obliko Capodistria, katere slovenska inačica je Koper.
Najdlje vlada Beneška republika (1279-1797), ko Koper doživi močan gospodarski (trgovina, sol) in kulturni razcvet (slikarstvo, glasba). Še danes lahko občudujemo ostanke beneškega obdobja v mestni arhitekturi, ki je kljub velikim novodobnim posegom, ohranila svoj srednjeveški videz, zato je Koper vključen v združenje evropskih srednjeveških mest. Takrat je bil Koper otok, obdan z obzidjem, povezan s kopnim z lesenim mostom (proti Škocjanu), varovala ga je mogočna trdnjava – Levji grad, okrog Kopra pa so se raztezale obširne soline. Svojo vodilno vlogo začne Koper izgubljati v 18. stoletju, ko je Trst proglašen za svobodno pristanišče, in jo dokončno izgubi s propadom Beneške republike.
V 19. stoletju pa do 1. svetovne vojne (vladavina Napoleonovega francoskega cesarstva 1806-1813 in Habsburške monarhije 1813-1918) se začne Koper spreminjati v skladu z gospodarskim in družbenim razvojem. To je čas, ko se začnejo krčiti soline in so 1912 dokončno ukinjene, mesto samo pa začne izgubljati podobo otoka. 1825 dobi drugo cestno povezavo s kopnim (Semedelska cesta), sredi 19. stoletja še obalno cestno povezavo, nato morsko povezavo s Trstom in 1902 še železniško povezavo Trst-Poreč.
Čas po drugi svetovni vojni prinese veliko sprememb. Do dokončne postavitve meje, ko Koper s podpisom londonskega memoranduma oktobra 1954 pripade takratni Jugoslaviji, je pod jugoslovansko vojaško oblastjo v okviru cone B, najprej Julijske krajine, od septembra 1947 pa nove državne tvorbe z imenom Svobodno tržaško ozemlje. Kot del Jugoslavije se mu popolnoma spremeni narodnostna sestava, ki prinese nove arhitekturne posege tako v samem jedru Kopra kot okolici, mesto pa doživi močan razvoj – pristanišče.
Koper se je razvil na skalnatem otoku, ki mu Rimljani dajo ime Capris in je najbolj spremenil svojo podobo od treh obalnih mest. Do današnjih dni se tu izmenja kar nekaj vladavin in držav, ki mu dajo svoj pečat in tudi svoje ime: za Rimljane je Capris; v času papeža Gregorja I (l. 599) Insula Capraria (kozji otok), za Bizantince (sredina 6. do 8. stoletja) Justinopolis; za oglejske patriarhe Caput Histriae (glava Istre), Benečani pa ime spremenijo v italijansko obliko Capodistria, katere slovenska inačica je Koper.
Najdlje vlada Beneška republika (1279-1797), ko Koper doživi močan gospodarski (trgovina, sol) in kulturni razcvet (slikarstvo, glasba). Še danes lahko občudujemo ostanke beneškega obdobja v mestni arhitekturi, ki je kljub velikim novodobnim posegom, ohranila svoj srednjeveški videz, zato je Koper vključen v združenje evropskih srednjeveških mest. Takrat je bil Koper otok, obdan z obzidjem, povezan s kopnim z lesenim mostom (proti Škocjanu), varovala ga je mogočna trdnjava – Levji grad, okrog Kopra pa so se raztezale obširne soline. Svojo vodilno vlogo začne Koper izgubljati v 18. stoletju, ko je Trst proglašen za svobodno pristanišče, in jo dokončno izgubi s propadom Beneške republike.
V 19. stoletju pa do 1. svetovne vojne (vladavina Napoleonovega francoskega cesarstva 1806-1813 in Habsburške monarhije 1813-1918) se začne Koper spreminjati v skladu z gospodarskim in družbenim razvojem. To je čas, ko se začnejo krčiti soline in so 1912 dokončno ukinjene, mesto samo pa začne izgubljati podobo otoka. 1825 dobi drugo cestno povezavo s kopnim (Semedelska cesta), sredi 19. stoletja še obalno cestno povezavo, nato morsko povezavo s Trstom in 1902 še železniško povezavo Trst-Poreč.
Čas po drugi svetovni vojni prinese veliko sprememb. Do dokončne postavitve meje, ko Koper s podpisom londonskega memoranduma oktobra 1954 pripade takratni Jugoslaviji, je pod jugoslovansko vojaško oblastjo v okviru cone B, najprej Julijske krajine, od septembra 1947 pa nove državne tvorbe z imenom Svobodno tržaško ozemlje. Kot del Jugoslavije se mu popolnoma spremeni narodnostna sestava, ki prinese nove arhitekturne posege tako v samem jedru Kopra kot okolici, mesto pa doživi močan razvoj – pristanišče.
https://q-ec.bstatic.com/images/hotel/max1024x768/749/74963873.jpg
LASA PUR DIR
V času, ko je bil Piran del Beneške republike je cvetela pomorska trgovina, v mesto pa so prihajali številni bogati trgovci. Nekoč se je premožen beneški trgovec Del Bello zaljubil v mlado preprosto Pirančanko. Svojo ljubezen je popeljal tako daleč, da ji je ob mandraču tik od mestni loži zgradil najlepšo hišo v mestu. Zavistni meščani so zaljubljeni par na veliko opravljali. Bili so zelo zlobni in par si je v lastno obrambo izmislil napis, ki krasi pročelje stavbe še danes: “Lasa pur dir” (Pusti naj govore).
V času, ko je bil Piran del Beneške republike je cvetela pomorska trgovina, v mesto pa so prihajali številni bogati trgovci. Nekoč se je premožen beneški trgovec Del Bello zaljubil v mlado preprosto Pirančanko. Svojo ljubezen je popeljal tako daleč, da ji je ob mandraču tik od mestni loži zgradil najlepšo hišo v mestu. Zavistni meščani so zaljubljeni par na veliko opravljali. Bili so zelo zlobni in par si je v lastno obrambo izmislil napis, ki krasi pročelje stavbe še danes: “Lasa pur dir” (Pusti naj govore).
Regional priporoča
Zadnje z obale
Več kronike
DVE POGREŠANI OSEBI: V Izoli iskali 94-letnico, na območju Pivke po dveh dneh našli domačina
A.S.
-
včeraj ob 12:56
Novo iz Slovenije
SDS ZA RAZREŠITEV FINANČNEGA MINISTRA: Vložili že osmo interpelacijo v Golobovem mandatu
N.J.
-
danes ob 12:45