Je prostorska politika z gradbenima eksperimentoma, ki sta si ju privoščila ekspresno odstopljeni minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher ter družina začasnega vodje Elesa Vitoslava Türka, dočakala svoje mariborske radarje, se sprašuje Marjeta Kralj v Dnevniku.
Bo zgrešena Černačeva uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje postala poročilo protikorupcijske komisije za prostorsko politiko? Ta bi spremembe potrebovala. Več kot 15 let prostorski strokovnjaki zaman opozarjajo na malomarno ravnanje s prostorom. "Vsi, ki so imeli denar, potrebo in željo, so si po deželi zgradili, kar so si pač želeli," je že pred dvema letoma za Dnevnikov Objektiv pojasnjevala krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti. Koliko je takšnih objektov, zgrajenih v nasprotju s predpisi ali čisto mimo njih, v državi ne ve nihče. Tudi zato, ker so se pri starejših neevidentiranih objektih papirji tudi na pristojnih uradih že izgubljali.
Čeprav takšna nepovezanost evidenc ustvarja invalidno izvršilno politiko in kaže na pomanjkanje interesa zakonodajalca, da bi črnograditeljem pristrigel peruti, to še ni največja ovira za preprečevanje gradenj, kot je tista družine Vitoslava Türka. O njej je bil prostorski inšpektorat obveščen že le ta 2007. Redkobesednost, s katero na inšpektoratu (ne) pojasnjujejo, zakaj se od takrat ni zgodilo nič, ustvarja sum, da šestletnega moratorija za ukrepanje zoper Türkove niti s kadrovsko podhranjenostjo gradbene inšpekcije ne morejo pojasniti, piše komentatorka.
Sorodne vsebine:
Virantov kandidat Samo Omerzel