Po zadnji seji nadzornega sveta Luke Koper je javnost znova zaplavala v poplavi informacij, s katerimi so novinarji nekritično zaznamovali poskus razrešitve predsednika uprave Gašparja Gašparja Mišiča.

Če sklepamo na osnovi medijskih zapisov, so predstavnica lokalne skupnosti in predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu znova blokirali državo pri odločanju. To je seveda res. A kaj, ko jim nihče od prisotnih nadzornikov s strani države ni znal pojasniti, po katerih objektivnih merilih, kazalcih, lahko ovrednotijo sedanjega predsednika za nesposobnega in na podlagi katerih ugotovitev, razen spodbujenega medijskega linča, lahko nesporno sklepajo, da je bil ugled Luke Koper zaradi vožnje predsednika v rahlo vinjenem stanju resnično prizadet.

Prav nič ne bomo zgrešili, če rečemo, da je zadnja seja nadzornega sveta potekala v preverjenem duhu delovanja nekdanje partijske oblasti, diskreditacije, likvidacije. Čisto običajen in nazorno surov spopad za vzvode moči in odločanja, pri katerem poslovni rezultati sploh ne igrajo nobene vloge. V takšnih primerih je že dlaka v jajcu, v konkretnem, plan naložb, lahko eden izmed vzrokov, da ti dokažejo, da si popoln gospodarski analfabet.

Koliko nadzornikom, ki predstavljajo državo v nadzornem svetu Luke Koper, dejansko pomeni ugled našega mednarodnega logista, pa najbolj nazorno pove izjava, ki jo je Alenka Žnidaršič Kranjc dala medijem. Na tem mestu je ne bomo replicirali, saj so jo polna vsa občila, toda vtis, ki ga je dobila domača in mednarodna javnost, ne dopušča nobenega dvoma. Luka Koper je v očeh javnosti in poslovnih strank znova postala nestabilno podjetje, v katerem predstavniki zaposlenih, sindikat žerjavistov in lokalna skupnost s pomočjo sedanjega predsednika uprave uničujejo gospodarsko družbo! Kako sprenevedavo podlo in nepremišljeno in dobesedno škodljivo za nadaljnje uspešno poslovanje gospodarske družbe.

Toda nikar se ne slepimo. Žnidaršičeve in ostalih nadzornikov, ki jih je postavila država, zaradi zadnjega ekscesa nihče ne bo poklical na zagovor, kaj šele, da bi jih odstavil. Saj so le orodje, podobno kot SOD, levo, ne pa tudi napredno, pozicioniranega politično finančnega lobija, ki deluje v ozadju. In temu, verjemite, prihodnost in suverenost Slovenije ne pomenita nič, ponovna vzpostavitev nadzora nad Luko Koper pa je zgolj velik prodajni posel, ki naj bi se udejanjil v prihodnosti. Nepredvidljivi in neubogljivi Gašpar Gašpar Mišič, predstavniki zaposlenih in njihova souprava ter sindikat žerjavistov kakor tudi lokalna skupnost pa ne sodijo v svet zamišljen po podobi velikih magov slovenske tranzicije. Zato jih je treba čim prej kompromitirati in onemogočiti kakršenkoli njihov vpliv na odločanje.

Prvi vtis, da je Luka Koper končno dobila usposobljene nadzornike, ki bodo dejansko skrbeli za interese precej "pretresene" gospodarske družbe in izčrpane države ter kooperativno sodelovali z zaposlenimi in lokalno skupnostjo, je z zadnjo sejo nadzornega sveta dokončno zbledel. Kolesja odnosov so se tako ponovno zavrtela v smeri izvora konflikta, ki je pristanišče stresel leta 2011. Zgodovina pa nas uči, da če danih dejstev in razmerij, ki jih vzpostavljajo, ne upoštevamo in ne spoštujemo, se ta prav rada ponovi.

Blitzkrieg, nemški marš na pristanišče

V kolikor bi seveda kdo od vseh poročevalcev vsaj približno obravnaval petkovo sejo nadzornega sveta v sklopu informacij, ki prihajajo s finančnih trgov, na katerih se Slovenija nespametno zadolžuje, bi postalo javnosti hitro jasno, kaj je lahko eden izmed ključnih vzrokov blitzkrieg odpoklica predsednika, ki so ga načrtovali predstavniki države. Država namreč želi dokazati posojilodajalcem, da so dogovorjena jamstva oziroma tarče njihovih bodočih prevzemov varne pred zagovorniki nacionalnega interesa. S prihodom na čelo Luke Koper je nepredvidljivi in neubogljivi Gašpar Gašpar Mišič namreč krepko prekrižal načrte lobijem, ki so držali roko nad pristaniščem, in ogrozil njihovo dobit v primeru, da bi prišlo do prodaje Luke Koper.

Da je nemški ekspanzionizem že zdavnaj ocenil koprsko pristanišče za eno izmed pomembnih nevralgičnih točk širjenja lastne moči in vpliva, vemo praktično vsi. Manj jih je spoznanih z dejstvom, da veleposlanica v Nemčiji Marta Marko Kos z denarjem davkoplačevalcev lobira v domači srenji v korist nemškega velekapitala. Hamburški mogotci bi namreč radi prevzeli koncesijo za kontejnerski terminal, nemška država pa jih skupaj z največjo evropsko banko odločno podpira in je s strani Slovenije bojda tudi že dobila primerna zastavna jamstva. Dana so bila v okviru poldruge milijarde evrov vrednega posojila, za katerega finančni minister Čufer ni hotel povedati, kdo je odvezal mošnjiček. Danes vemo, da je celoten posel potekal preko ameriškega finančnega in industrijskega giganta J. P. Morgan, tveganje za brezciljno zadolževanje, s katerim si sedanji politiki kupujejo mir, da lahko državo bolj ali manj neovirano vodijo v zagotovi propad, pa je na sebe prevzela Deutsche Bank.

Potencialna moč koprskega pristanišča

Torej, šele Nemci so nam končno dopovedali, kolikšna je potencialna moč koprskega pristanišča in družbe, ki ga upravlja in izvaja v njem logistične storitve. Najmanj poldrugo milijardo evrov in še enkrat toliko obresti. Govorjenje, da gre za izjemno geografsko danost Slovenije znotraj globalnih prometno transportnih tokov, tako ni zgolj prazno nakladanje, temveč dejstvo, po katerem se sline cedijo marsikomu na zemeljski krogli. In odločenost nekaterih, med njimi tudi sedanjega predsednika uprave Luke Koper, koprskega župana, večine krajanov in zaposlenih v Luki, da naše edino pristanišče ostane zgolj in izključno v domačih rokah, hudo moti domače špekulantske lobije. Tiste, ki brezkompromisno izkoriščajo politiko in ljudi in polnijo zasebne račune v davčnih oazah.

Nesposobnost, ki je ni mogoče preveriti, jo pa občutimo

Zato se v državnem zboru tudi nihče ne vpraša, kakšen je cilj nenehnih sprememb, ki so povezane z oblikovanjem agencije za upravljanje državnega premoženja in zakaj tako neusmiljeno zavlačujemo z delom Slovenskega državnega holdinga. V kolikor bi takšno agencijo namreč imeli, potem bi lahko kaj hitro ugotovili, kako dejansko uspešno je njeno vodstvo pri upravljanju skupnega premoženja. Tega pa si pravzaprav nihče, ki se napaja pri koritu Modre zavarovalnice, KAD, SOD, DSU po novem tudi pri družbi za upravljanje terjatev bank (slaba banka) in še množici drugih, ki preko obveznic obračajo fiktivni denar, pravzaprav ne želi. Namreč, omenjene "kadi, sodi, kradi" družbe so zapravile ali izničile že milijardne vrednosti in nihče pravzaprav ne ve, kako globoka je pajčevina v njihovih trezorjih. Pa je kdo že poklical koga, ki se naključno sprehaja med omenjenimi ustanovami in bluzi tistim v realnem gospodarstvu, kako se kodeksno upravljajo družbe, na odgovornost?  Ne! Pa čeprav veliki finančni in upravljavski magi dokazano niso sposobni ustvarjati drugega kot zgolj izgube. Če samo površno pogledamo napovedane prodaje Mercatorja in Telekoma, pa nam bo hitro jasno, kaj dejansko so sposobni narediti njihovi glavni akterji.

In takšne zgube, politični in straniščni intrigantje, osebe, ki jih v resnih gospodarskih družbah niti pod razno ne želijo videti, da bi sedele v njihovih upravah ali tvorile del menedžmenta, narekujejo nadzornim svetom, koga naj odstavijo in postavijo na vodilna mesta. In zato nam v tej ljubi Sloveniji tudi gre, kot nam pač gre. Navzdol in samo navzdol. Kaj pa lahko pričakujemo drugega od (ne)odgovornih kvazi gospodarskih upraviteljev, ki so iz gospodarstva zbežali pod okrilje uradništva, ker bi drugače prej ali slej pristali na cesti med brati klošarji, kjer jim resnici na ljubo tudi mesto.

Seja enega argumenta

Petkova usoda seje nadzornega sveta je bila tako na neki način predvidljiva. Pa ne zaradi predstavnikov zaposlenih in predstavnice lokalne skupnosti, ki so sejo zapustili, še preden je lahko predsednica dala na glasovanje predlog o odpoklicu Gašparja Gašparja Mišiča s funkcije predsednika uprave. Alenka Žnidaršič Kranjc je novinarjem to pojasnila kot obstrukcijo v parlamentu. Ni pa povedala, da točka sploh ni bila predvidena za obravnavo in da "podporniki Mišiča", kot so predstavnike zaposlenih naslovili mediji, niti slučajno niso imeli možnosti, da se kakovostno pripravijo na sejo in na njej tudi predstavijo drugačno videnje, čemu načrt investicij za leto 2014 ni po godu predstavnikom države. Nadzorniki iz vrst kapitala so jih enostavno postavili pred dejstvo in poskušali na ta način izsiliti podporo enemu, že v naprej dogovorjenemu in zaukazanemu argumentu iz SOD. V bistvu je šlo za v naprej domišljeno predstavo, v kateri bi objektivna dejstva, ki bi lahko ponazorila dejansko odgovornost Gašparja Gašparja Mišiča, ne imela nobene teže.

Predstavniki kapitala med nadzorniki hudimana dobro vedo, da je Mišič stopil na čelo uprave družbe, ki tudi slučajno ni imela vzpostavljenega učinkovitega sistema upravljanja in da zaradi preteklega klientelističnega in politično interesnega kadrovanja prav tako še nekaj časa ne morejo računati na strokovno brezhibne izdelke. Pomanjkljivost strokovnega znanja je namreč v družbi očitna in dejstvo je, da Mišič ni profesor. Sistem upravljanja in stroka od Koreliča naprej nista imela neke prave veljave v družbi. Škode, ki je bila narejena v osmih letih vladanja in vedrenja različnih uprav, pa ni mogoče sanirati v nekaj mesecih. Že Zakon o delovnih razmerjih predstavlja v tem pogledu veliko oviro, ki jih ni mogoče preskočiti čez noč. Še huje pa je na področju kadrovanja, ko se šele vzpostavljajo evidence znanja in primerno usposobljenih posameznikov, ki bi lahko učinkovito vodili posamezne organizacijske enote.

Tveganje retrogradnje

Obroč kadrovske stihije se je šele pred kratkim začel rahljati in zamenjava trenutnega predsednika uprave bi celoten proces ponovno zavrla in način dela po starih tirnicah, ki jih skrbno podmazujejo posamezniki iz SOD in Modre zavarovalnice ter nekdanjega gospodarskega esteblišmenta na Obali, bi znova stekel. Nekdanjega privilegiranega in dokazano slabo učinkovitega upravljanja in vodenja poslovnih procesov pa si zaposleni v Luki niti slučajno ne želijo več. Posledice namreč neposredno občutijo, tako materialne, kot tudi nematerialne, ki zadevajo predvsem delovno vzdušje in počutje na delovnem mestu.

Drugi dvom, ki je prevladal pri odločitvi predstavnikov zaposlenih, da se poslovijo od seje nadzornega sveta, izvira iz bojazni vseh v Luki Koper, da bi se družba znova znašla v nekakšnem perspektivnem brezvetrju, kot je že vladalo v obdobju pred Mišičem prihodom. Začasni predsednik uprave iz vrst nadzornega sveta je nekaj najhujšega, kar se lahko pripeti družbi, ki se mora dolgoročno končno umestiti na mednarodnem trgu. V kolikor bi Mišičeva razrešitev uspela in bi se na njegovem mestu začasno pojavil nekdo iz vrst nadzornikov, bi Luka Koper ne glede na njegovo vrhunsko usposobljenost znova obrnila kolesa v vzvratno vožnjo. Ta film smo vsi že videli in tudi doživeli, posledice nekonsistentne uprave, ki jo vodi začasni predsednik, pa so nam bolj ali manj vsem znane.

Preprosto povedano, Mišičev odpoklic v tem trenutku, bi bilo dejanje iz predsodka, čustveni vzgib, ki bi družbi Luka Koper povzročil več škode, kot pa bi od tega imela koristi. In predstavniki zaposlenih so znova dokazali kot že tolikokrat prej, da so resnično sposobni modro presojati in se odločati v korist podjetja in skupnosti.

Morala, orodje totalitarizma

Po svojem vprašljivo in zaskrbljujoče je sklicevanje na nemoralno početje predsednika uprave, ker so ga zalotili rahlo vinjenega za volanom. Trditi, da je bil s tem prizadet renome Luke Koper, saj naj bi bil njen prvi mož praktično 24 ur v službi družbe in njenega ugleda, je čista neumnost in potuhnjeno farizejstvo. Ali pa tisti, ki te besede javno izrekajo, ne priznavajo drugim evropsko zajamčenih pravic do prostega časa, razumne sprostitve in preprostega dejstva, da smo zgolj in edinole ljudje, omejeni s slabostmi. Če bomo pristali na logiko kodeksa, potem bo moralo zapustiti "vrle" vrste moralno "prečiščene" družbe mnogo ljudi, vsekakor pa najmanj en nadzornik, ki zastopa "nesporni" ugled države v Luki Koper.

V kolikor bomo dovolili, da moralno stigmatiziranje prevlada nad zakoni, ki uravnavajo naš obči in temeljni položaj v družbi, potem se nikakor ne bomo izognili orwellovskemu letu 84. Ministrstvo resnice bo za vsakega izmed nas imelo kopico informacij, s katerimi nas bo kompromitiralo, onesposobilo po potrebi, vsi mi pa bomo postali ovaduhi v korist občega dobrega. Pa kaj se nismo takšnemu sistemu, takrat smo ga poimenovali totalitarizem, celo z orožjem postavili po robu in vzhičeno kričali "Za svobodno Slovenijo"?

Kako globoko lahko moralistična demagogija izpridi in preoblikuje resničnost naše zavesti, da se preobrazi in pridruži kolektivni zverinski privoščljivosti, škodoželjnosti in maščevanju, dokazuje prav Mišičev primer. Med vsemi, ki so sodelovali v drugem Gašpar Gašpar medijskem linču, so bili sila redki tisti, ki so se vprašali, ali res premorejo toliko lastne nedolžne čistosti, da lahko pljunejo drugemu v obraz. In prav nikogar niso zmotile besedne obtožbe o moralni odgovornosti, ki jih je glede primera Mišičeve vinjenosti sipala v starem agitpropovskemu duhu generalna sekretarka združenja nadzornikov Slovenije Irena Prijovič. Gospa, ki vodi združenje, v katerem sedi kopica menedžerjev in nadzornikov, nekdanjih in sedanjih, ki imajo nesporne zasluge, da so propadla številna podjetja in se je na tisoče ljudi znašlo na cesti brez prihodnosti.

Je sploh dilema, kdo je v svoji amoralnosti globlje posegel v nedra domačega ugleda in slovenske suverenosti. Zmerno vinjeni Gašpar, ki je edino škodo povzročil le sebi in domačemu proračunu, ali tisti, ki prisegajo na etični kodeks Združenja nadzornikov Slovenije in le zamaknjeno spremljajo, kako milijarde bežijo iz države, seznami na zavodih za zaposlovanje pa rastejo. Kdo torej in na koga lahko uperi prst moralne obsodbe, da ne bo izpadel neverodostojen?