Janez Poklukar

Ustavno sodišče je namreč za neustavno spoznalo 2. in 3. točko 1. odstavka 39. člena zakona o nalezljivih bolezni, ki vladni strani dajeta možnost, da lahko za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni med drugim omeji gibanje ter prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost.

Osnutek novele, ki ga je pripravilo ministrstvo za zdravje, v tem delu vsebuje vsebinsko zelo podobno ureditev, natančneje pa določa, kdaj in kako lahko vlada sprejme posamezen ukrep. Med drugim določa, da je minister za zdravje pred podajo predloga za sprejem omejitvenih ukrepov dolžan pridobiti strokovno oceno, ki jo pripravi inštitut za javno zdravje ali na predlog drugega ministra. Natančno je določeno, kaj vse mora zajemati taka ocena.

Vlada lahko nato odredi le tiste ukrepe, ki glede na omenjeno strokovno oceno pomenijo najmanjši možen poseg v svobodo gibanja in združevanja ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer predhodno oceni tudi socialne, gospodarske in širše družbene učinke posameznega ukrepa ter določi izjeme.

Ukrepi morajo biti odrejeni z veljavnostjo na najmanjšem prostorsko zaokroženem območju in za najkrajši možni čas, ki je potreben za doseganje namena in ciljev, vlada pa mora ukrepe presojati vsakih sedem dni, je zapisano.

Besedilo še določa, da se z dnem uveljavitve novele postopki o prekrških, začeti na podlagi omejitvenih odlokov, izdanih na podlagi neustavnih delov zakona o nalezljivih boleznih, ustavijo, v kolikor še niso bili pravnomočno končani.

Ministrstvo predlaga, naj DZ novelo obravnava po nujnem postopku. Navaja tudi, da zaradi kratkega, dvomesečnega roka, ki ga je za odpravo neustavnosti določilo sodišče, ni bilo mogoče izvesti medresorskega usklajevanja, prav tako ne javne razprave.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta 2. in 3. točka 1. odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih neustavna. Po mnenju ustavnih sodnikov mora biti iz zakona jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora ta dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Presodilo je, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev.

Odločilo je tudi, da mora državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh mesecih, dotlej pa se določbi uporabljata.