Po navedbah tožilcev je bil obtoženi kot bistveno bolj izkušen v visokogorskih zimskih turah odgovorni vodja odprave, saj je turo načrtoval in poznal zahtevnost terena. Partnerka po njihovih trditvah še nikoli ni opravila tako dolge, tehnično zahtevne in višinsko izpostavljene ture, še posebej ne v zimskih razmerah.

Med očitanimi napakami je prepozen začetek vzpona, saj naj bi se na pot odpravila približno dve uri kasneje, kot bi bilo primerno. Tožilstvo mu očita tudi, da nista imela dovolj opreme za nujni bivak ter da je partnerki dovolil uporabo mehkih deskarskih čevljev, ki niso primerni za kombiniran visokogorski teren z ledom in skalo.

Usodni trenutki pod vrhom

Po navedbah zagovornika sta se povzpela do območja približno 40 metrov pod vršnim križem Grossglocknerja. Ker partnerka ni mogla več nadaljevati, jo je okoli druge ure zjutraj pustil na mestu in se sam povzpel na vrh ter začel sestopati po drugi strani gore, da bi poiskal pomoč.

Tožilstvo mu očita, da partnerke ni ustrezno zaščitil pred mrazom z aluminijastimi reševalnimi odejami ali drugo opremo ter da je reševalne službe dokončno obvestil šele okoli 3.30. Zaradi močnega vetra nočna helikopterska akcija ni bila mogoča.

Kerstin G je umrla sama na zasneženem pobočju.

Obtoženi krivdo zavrača in tragedijo označuje za nesrečen splet okoliščin. Če bo spoznan za krivega, mu grozi do tri leta zaporne kazni.

Primer je sprožil burno razpravo tudi zunaj Avstrije, zlasti med alpinisti. V ospredju je vprašanje, kdaj osebna presoja in sprejemanje tveganja v gorah preideta v kazensko odgovornost. Morebitna obsodilna sodba bi lahko pomembno vplivala na razumevanje odgovornosti med soplezalci in pomenila prelomnico za gorske športe.