Nedelja popoldan, spet sem se usedel v avto. Ja, nazaj v Ljubljano – nov delovni teden. Odkar se je vreme vsaj malo spremenilo, mi je vse skupaj lažje, vendar kljub temu, ko med tednom posveti sonce, pomislim na Obalo, na plažo, na popoldansko sončenje.

Že nekaj časa redno uporabljam slovensko internetno stran, kjer ponujam prevoz od Obale do Ljubljane ali obratno. "Štopanje" se je v zadnjih letih korenito spremenilo. Spremenilo v smislu, da veliko ljudi ponuja prevoze na internetu in si deli stroške prevoza do določenega kraja. Čeprav je res, da je mogoče bolj kot sprememba to le nov, lažji, hitrejši način prevoza. Vlak iz Kopra do Ljubljane vozi občutno dlje, cena vozovnice pa tudi ni tako ugodna, da bi nadomestila razliko v času.

Kakor koli, vedno spoznavam zanimive ljudi, vedno se razvije zanimiva debata. Peljal sem že enega izmed slovenskih pisateljev, študente na izmenjavi, ljudi, ki se dejansko vsak dan vozijo na ta način, skratka res zelo različne ljudi. Pred slabima dvema tednoma sem peljal tudi njo, zelo zanimivo, energično mlado študentko pravne fakultete v Ljubljani.

Jana je bila ena izmed treh potnikov, ki sem jih tisti dan pobral. Poleg nje je bil še študent gradbene fakultete in mlad Ljubljančan, ki se je vračal domov po vikendu pri punci na Obali. Z veseljem poslušam zgodbe tistih, ki se peljejo z menoj, če je pa vmes še zanimiva študentka z dolgimi nogami in super oblinami, pa še toliko bolj.

Nihče se očitno ne more izogniti temi o trenutni krizi in kombinacija v avtu je bila ravno pravšnja, da je bil pogovor zanimiv in je odražal mnenja ljudi z različnih področij. Jana je živela v istem predelu Ljubljane kot jaz, zato sem najprej odpeljal moški del družbe, nazadnje pa še njo. Izmenjala sva si Facebook kontaktne podatke in se poslovila. Seveda sem jo po prihodu v svoje stanovanje takoj dodal med FB prijatelje in v hipu mi je vrnila s sprejemom.

Najprej sva nadaljevala pogovor, ki ga nismo dokončali v avtu, nato pa kmalu skrenila na zanimivejše teme. Zanimivo je, da je veliko ljudi oziroma večina ljudi na družabnih omrežjih pogumnejša kot v resnici in podobno je bilo tudi z njo. Tako je tudi ona najprej spraševala osnovne stvari, mene pa je najbolj zanimalo, kakšne izkušnje ima s tovrstnimi prevozi kot ženska. Kasneje je pogovor kmalu nanesel na seks, na odnose med moškimi in ženskami.

Razvil se je zelo prijeten pogovor, ki je potekal naslednjih 14 dni. Vsega po malem. Vsak dan sva najprej obdelala trenutno politično dogajanje, potem pa še žurersko sceno. Bilo je v soboto, ko sem dobil Janin SMS.

"Ali imaš mogoče jutri še kakšen prazen sedež za prevoz do Ljubljane?" Tudi če ga ne bi imel, bi ga našel, sem sam pri sebi pomislil in ji odgovoril: "Seveda imam."

"Odlično, dogovorjeno. Se vidiva jutri ob 20.00."

Najprej sem pobral fanta, ki se je peljal samo do Postojne, nato pa še njo – Jano, oblečeno v ozke, zelo oprijete kavbojke in kratko oprijeto majčko. To sta bila tisti dan moja dva edina potnika. Na poti proti Ljubljani se je vedno bolj temnilo, ko sem v Postojni zapeljal z avtoceste proti bencinski črpalki, kjer sem pustil svojega prvega potnika, pa je bila že skoraj trdna tema.

Prestavim v prvo, zapeljem v smeri avtoceste, z Jano pa nadaljujeva pogovor. Rahla zadržanost in sramežljivost, ki sem jo opazil ob prvem srečanju pred dvema tednoma, je zbledela. Direktnost, ki jo je pokazala v pogovoru na Facebooku, je dobila tudi svojo "živo" obliko.

"Všeč mi je, da si dejansko tudi v živo lahko tako direktna in sproščena, kot si se pokazala na Facebooku," ji rečem.

Jana sproščeno odgovori: "Če čutim direktnost in sproščenost tudi iz sogovornikove strani, mi ni problem in vse skupaj je enostavno."

S takim odgovorom mi je dala še dodaten zagon, ki je že tako bil na vrhuncu. Začela sva se brez zadržkov pogovarjati o preteklih zanimivih seksualnih dogodivščinah, o tistih, ki jih še nisva obdelala in ko sem jo vedno pogosteje gledal, zdaj ko fanta, ki je izstopil v Postojni, ni bilo več, sem opazil bradavičke, ki so čisto rahlo, skoraj neopazno nabrekle.

Nekje po viaduktu Ravbarkomanda je vse prekipevalo zaradi energije, pritisk, ki se je nabiral zadnjih štirinajst dni, pa je izbruhnil. Jana je prevzela pobudo in dala roko najprej na moje koleno, nato pa nadaljevala v smeri mojega Johnsona.

Ne vem, ali je to prepovedano (vem da telefonirati med vožnjo ne smem) ali lahko počnem to, kar sem tedaj. Spustil sem volan in ga držal samo z eno roko, z drugo pa ji vrnil dotik, najprej na koleno, potem pa po njenih super nogah navzgor proti sedlu.

Bradavičke so zdaj že veliko bolj očitno nabrekle in to ravno malo pred izvozom za Unec. Zavil sem na odstavni pas. Nič ni rekla. Nadaljeval sem naprej proti cestninski postaji. Medtem mi je že odpela hlače in z roko pozdravila navdušenega prijateljčka. Iz avtoceste sem zavil desno proti cesti, ki pelje skozi gozd.

Jana se je sklonila in ga vzela v usta, medtem ko sem še vedno vozil. Sam pri sebi sem začel razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi me ustavila policija? Zagledal sem prvo makadamsko pot in zapeljal v smeri manjšega travnika, kjer sem parkiral. Avto sem pustil prižgan, ugasnil sem samo luči, glasba je še vedno igrala.

Še vedno je bila sklonjena nad gospodom Johnsonom, tako da sem z roko šel preko njenega hrbta zadaj skozi hlačke direktno do njenega sadeža, kjer sem lahko s prstom začutil vročino. Ko sem ga počasi zaril vanjo, se je prst kopal v vlažnosti in sokovih njene male. Privzdignil sem ji glavo in jo strastno poljubil. Začela sva trgati obleke eden z drugega. Avto nama nikakor ni predstavljal problema, premaknila sva se na zadnje sedeže, da bi tako imela še več prostora. Šipe v avtomobilu so se v hipu zarosile. Ulegla se je, me pogledala s prodornimi očmi in ne da bi odmaknila pogled, rekla: "Daj me!"

Vožnja od Unca do Ljubljane je minila v prijetnem vzdušju. Zvečer sva nadaljevala pogovor na Facebooku. V petek se z mano vrača na Obalo. Imam pa še tri prosta mesta …

Več prigod Dr. N-ja:

Tašča vedno zvoni samo enkrat

Obsedle so me njene pajkice

Še vedno čutim vonj Ilariinega cveta